Kabinet čudes: Delavci v muzeju

Umetnost, ki naslavlja vprašanja pogojev dela in delavstva.

Tue, 09.02.2016, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Karl Marx je v svojem Kapitalu prvič znanstveno razložil odnos med delom in kapitalom kot temeljni odnos med kapitalistom in delavcem v mezdnem delovnem razmerju. Delavci proizvajajo presežno vrednost dela, ki si jo prilašča delodajalec, ta vrednost pa postane temelj za kapitalistično izkoriščanje.

Leta 1849, osemnajst let pred prvim izidom tega ključnega dela za razumevanje družbenopolitičnih razmerij, in leto dni po izdaji Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta je slikar Gustave Courbet (1819−1877), francoski sodobnik Karla Marxa, naslikal Lomilca kamenja (Les Casseurs de pierre), ki velja za najbolj znano realistično sliko v zahodni umetnosti in s katero je Courbet, tudi sam prepričan socialist, na umetniški način opozoril na težak položaj delavstva v tedanji Evropi.

Na sliki, ki je bila med drugo svetovno vojno uničena in jo poznamo samo po fotografiji, vidimo dva delavca, enega starega in zgaranega, drugega pa še skoraj otroka, ki na cesti razbijata kamenje. S sopostavitvijo mladega in starega delavca je Courbet odkrito opozoril na socialno in razredno ujetost delavstva v zaprt krog nenehnega ponavljanja skozi generacije, obenem pa opozoril tudi na neprimernost obeh protagonistov glede na njuno starost za tako težko delo − Courbet je sliko opisal kot popoln izraz človeškega trpljenja.

Slika Lomilcev kamenja iz leta 1849 je ob prvi predstavitvi na pariškem Salonu leto pozneje povzročila zgražanje predvsem zato, ker je pomenila prelom z akademskim idealiziranjem fizičnega dela. Če pa pogledamo, kako je delo v umetnosti predstavljeno dve stoletji kasneje, vidimo, da so se klasičnemu slikarstvu pridružili tudi drugi mediji, predvsem fotografija in video. V tem kratkem sestavku bom opozorila na nekaj umetniških del na razstavi Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005−2015 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ki na različne načine naslavljajo vprašanja pogojev dela in odnosa do delavcev.

Najprej se osredotočimo na veliko platno Uroša Potočnika z naslovom Delavca, 2014, ki je neposreden komentar prej omenjenega Courbetovega dela. Potočnik je v svoji sliki originalni motiv nekoliko spremenil, povzel pa je držo klečečega delavca in dejstvo, da je njegov obraz skrit pod senco pokrivala. S tem, ko ga je »prestavil« v današnji čas, mu oblekel v uniformo, čelado in rokavice, nam je ponudil nespektakularno naslikano podobo težaškega dela in najbolj izkoriščanega razreda delavcev. Obenem pa nas opozarja tudi na problematiko prikazovanja resničnosti, ki je v današnjem času mnogokrat zmanipulirana in medijsko skonstruirana.

Deli Uroša Potočnika (levo) in Tomaža Furlana (desno) na razstavi Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005−2015. Foto: Matija Pavlovec

 

Tudi delo hrvaške umetnice Andreje Kulunčić z naslovom Delavci brez meja, 2008, se nanaša na dojemanje družbene resničnosti v času nastanka projekta, ko so začela propadati gradbena podjetja v Sloveniji, ki so se okoriščala s poceni delovno silo predvsem s področja nekdanje Jugoslavije. Projekt je bil javni komentar odnosa Slovencev do delavcev iz Bosne in predstavljen v okviru razstave Moderne galerije Muzej na cesti na svetlobnih panojih v središču Ljubljane. Umetnica je projekt razvila v sodelovanju s tremi gradbenimi delavci iz Bosne, ki so v času, ko je projekt nastajal, delali na gradbišču prenove stavbe Moderne galerije. Vsi štirje so podpisali avtorsko pogodbo z Moderno galerijo in delali na projektu pod enakimi pogoji. Končni produkt tega sodelovanja so bili plakati na že omenjenih svetlobnih panojih na Čopovi ulici v Ljubljani, ki so predstavljali štiri glavne teme, ki zadevajo gradbene delavce − pogoji dela, življenje v samskem domu, nekakovostna prehrana in ločenost od družin. Neposredni ton kampanje je po eni strani ozaveščal stereotipno mišljenje o Bosancih v Ljubljani, po drugi strani pa ponujal njihove »dobre« življenjske in delovne pogoje Slovencem.

Še ena umetnica, Marija Mojca Pungerčar, sopostavlja delo v različnih obdobjih naše polpretekle zgodovine in različnih družbenih sistemih, socializmu in tranzitnem kapitalizmu. Projekt Bratstvo in enotnost, 2006, iz približno istega obdobja kot Delavci brez meja, je zgodba o dveh cestah in ljudeh, ki so ju zgradili. Zgodba se dogaja v okolici Novega mesta, kjer je leta 2006 potekala gradnja avtocestnega odseka Hrastje−Lešnica. Leta 1958 je na istem mestu potekala gradnja dolenjske magistrale, ceste Bratstva in enotnosti, ki so jo gradile prostovoljne delovne brigade iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Umetnica je zasnovala fotografske kompozicije kot montaže posnetkov brigadirjev iz preteklosti in gradbenih delavcev iz različnih podjetij v letu 2006.

Delo Andreje Kulunčić, Ibrahima Ćurića, Saida Mujića, Osmana Pezića na razstavi Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005−2015. Foto: Matija Pavlovec

 

Tretja umetnica na razstavi, Maja Hodošček, je skupaj z gradbenimi delavci, imigranti iz držav razpadle Jugoslavije posnela video z naslovom Promised Land, 2010. Večinoma moški, ločeni od svojih družin, so zaradi slabih ekonomskih pogojev v svojih državah odšli na delo v Slovenijo. V novem okolju so bili kljub sklenjenim delovnim razmerjem izkoriščeni, podplačani ali so svoje delo opravljali brez plačila. Umetnica jih je povabila na skupno kosilo. Video prikazuje pripravo jedi (rezanje čebule in mesa) ter zvočno dokumentira skupinski pogovor ob kosilu. Poleg omenjene problematike izpostavlja trenutke skupne interakcije, smeha, izmenjave povsem vsakdanjih zgodb ter s tovrstnim načinom prikaza rahlja običajno reprezentacijo imigrantov.

                                Maja Hodošček, Promised Land, 2010

 

Poleg navedenih del, ki se neposredno navezujejo na izkoriščanje fizičnega dela in delavcev v zdaj že propadli gradbeni industriji, pa bi opozorila še na Branje Kapitala / Proletarci vseh dežel združite se! Jožeta Baršija, ki se vrača k temeljem razumevanja odnosa med delom in kapitalom in ima tudi agitacijski potencial. Jože Barši se namreč zaveda, da morajo delavci najprej ozavestiti svoj položaj, ga razumeti, da lahko stopijo iz anonimnosti in se mu postavijo po robu, zato je v svojem delu poudaril tudi pomembnost dostopnosti do kritičnega branja − v letih 2007−2008, ko je bil originalni prevod Kapitala pri nas že razprodan, je njegov prepis, 700 strani A4 formata, ponudil bralcem v zastonjsko branje.

                        Jože Barši, Kapital

 

Osem let kasneje, ko smo že dobili nov prevod Marxovega Kapitala, je postalo tako imenovano prekarno delo eno tistih perečih družbenih problemov, ki jih posebej v zadnjem času obravnava sodobna umetnost in ki v svoji brezpravnosti izenačuje tako fizične kot intelektualne delavce, umetnike in delavce v kulturi.

             Arjan Pregl: Prekarni dan, 2014, foto: Dejan Habicht

 

Že Uroš Potočnik s sliko Delavca položaj delavstva simbolno primerja z ustvarjalci v umetnostni sferi. Z risbo Prekarni dan, ki jo je Arjan Pregl ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku z ogljem narisal na steno v vhodni avli Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, pa opominja, da se umetnike vse bolj potiska v ekonomsko marginalno pozicijo. Sredstev za kulturo je iz leta v leto manj. Državna sredstva kopnijo, prav tako pa je zaradi krize in negotove prihodnosti občutno manj osebnih vložkov v umetnost. Zato se umetnik sprašuje: » Hm, mogoče pa je (spet) čas, da umetnik deluje prav s pozicije na rob družbe odrinjenega fizikalca?«

Prijavi sovražni govor