Kabinet čudes: Do pekla in nazaj

V zadnjih letih druge svetovne vojne je samo na slovensko ozemlje padlo več kot 200 zavezniških letal. 

tor, 13.06.2017, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Slovensko ozemlje se je zaradi svoje strateške lege že večkrat v zgodovini znašlo v torišču zgodovinskih dogajanj. Vojaško-strateški pomen območja v prvih letih druge svetovne vojne zaradi oddaljenosti front ni prišel do polnega izraza, a v drugi polovici leta 1943 se je situacija obrnila. S popolno zmago zahodnih zaveznikov v Severni Afriki konec pomladi 1943 in z njihovim uspešnim izkrcanjem na Siciliji in v južni Italiji je postalo slovensko ozemlje pomembno zaledje italijanske fronte, ki je bilo za Nemce vse bolj ranljivo, za zaveznike pa še kako zanimivo. Zlasti pomembne so bile železniške povezave med Nemčijo in Italijo, vse pomembnejše pa so postajale tudi povezave med notranjostjo rajha in Balkanom. 

Še bolj prometno pa je postajalo slovensko nebo. Z vzpostavitvijo zavezniških letalskih baz v južni Italiji so strateške infrastrukturne točke in industrijska središča, pomembna za delovanje nemške vojske, postala dostopna za bombniške napade tudi z južne strani. Bombniške eskadrilje so letele vzdolž Jadranskega morja proti severozahodu in potem po najkrajši poti proti cilju. Ta pot je vodila čez Slovenijo. Stotine in stotine težkih bombnikov se je v tistih mesecih valilo čez slovensko nebo proti severu v načeloma urejenih formacijah, vračajoč se proti jugu pa so bile formacije razbite, več letal je bilo poškodovanih ...; nemška protiletalska obramba in nemški lovci so terjali visok davek. Samo na območju Slovenije je tako v drugi polovici vojne padlo 207 zavezniških letal, od tega kar 142 ameriških.

Najhujši dan na slovenskem nebu v drugi svetovni vojni je bil zagotovo 19. marec 1944. Na ta dan je na območje Slovenije padlo kar 34 letal. Od tega je bilo 24 ameriških, eno britansko in devet nemških. Med padlimi ameriškimi bombniki je bil tudi B-24 liberator, ki je strmoglavil pri Ložicah nad Senovim. »Ptič iz San Diega« je s skupno 19.000 izdelanimi primerki največkrat proizveden težki bombnik v zgodovini, največkrat proizvedeno večmotorno letalo v zgodovini in največkrat izdelano ameriško vojaško letalo. Konstrukcijsko je bilo letalo enostavno, vendar s številnimi naprednimi in prepoznavnimi elementi. Značilni elementi letala so bili dolga vitka krila z majhnim uporom (»Davisova krila«) in dva navpična repna stabilizatorja, ki sta hitro postala znana kot »skedenjska vrata« (»barn door«). Na ozemlju Slovenije je strmoglavilo vsaj 37 takšnih bombnikov.

Domačin Alojz Zupanc ob repnem stabilizatorju bombnika B-24, ki je 19. marca 1944 padel pri Ložicah nad Senovim. Leta 1965 ga je prevzel Muzej novejše zgodovine. Foto: arhiv Muzeja novejše zgodovine

Veliko število padlih letal je predstavljalo tudi velikansko količino materiala. V obdobju vsesplošnega pomanjkanja med vojno in po njej je bil ta še posebej dragocen. Material padlih letal so domačini z neverjetno iznajdljivostjo reciklirali tako rekoč v celoti. Za partizane in domobrance so bili seveda najzanimivejši orožje, strelivo, gorivo pa tudi druga vojaška oprema, zlasti radiopostaje. Aluminijasto pločevino so uporabljali za nadstreške ali pa so si izdelali razne gospodinjske pripomočke, nastajale so tudi obrtne delavnice, ki so predelovale kose aluminija v izdelke za vsakdanjo rabo. Železa so bili veseli vaški kovači, ki so letalsko konstrukcijo predelali v kmečko orodje, podkve in druge uporabne izdelke. Ljudje so bili posebej veseli padal − iz svile so nastajale praznične obleke, srajce in perilo. Porabili so tudi padalske vrvi − poleg druge uporabe so sintetične niti uporabljali za šivanje ran v partizanskih bolnišnicah.

Temeljitost v izrabi materiala je tudi glavni razlog, da so ohranjeni materialni ostanki padlih letal relativno redki. Še najpogosteje jih srečamo na podeželju kot izdelke za vsakdanjo rabo, čeprav je njihov originalni izvor mogoče že pozabljen.

Na srečo je ostanke repnega stabilizatorja bombnika B-24 liberator, padlega pri Ložicah nad Senovim že leta 1965 prevzel in hranil Muzej novejše zgodovine. Skupaj z eksponati zasebnih raziskovalcev je pomemben del nove razstave Parka vojaške zgodovine Do pekla in nazaj, ki povzema tako pestro dognanje na slovenskem nebu med drugo svetovno vojno kot tudi človeške usode mladih letalcev in pogumnih Slovencev, domačinov in partizanov, ki so mnoge rešili, zdravili in varno spravili nazaj domov.

Novo razstavo sta slovesno odprla predsednik Vlade RS dr. Miro Cerar in upokojeni general ameriškega letalstva s slovenskimi koreninami Frank Gorenc. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Razstavo sta slovesno odprla predsednik Vlade RS dr. Miro Cerar in naš rojak, upokojeni general ameriškega letalstva Frank Gorenc, ki je v svojem govoru poudaril sledeče: »... Med drugo svetovno vojno bi lahko vsako misijo ameriških letalcev označili s frazo 'do pekla in nazaj'. Bilo je nevarno in tvegano. Moral si biti neizmerno pogumen, ker so bile možnosti za preživetje majhne. Ameriški letalci so bili potolaženi z mislijo, da imajo možnost preživetja, če njihovo poškodovano letalo pride do slovenskega zračnega prostora. Tukaj so bili dobrodošli in Slovenci so jim priskočili na pomoč. To zavedanje jim je dalo pogum in dodatno moč, da so dan za dnem nadaljevali svoje misije.«

***

Mag. Janko Boštjančič je vodja projekta Park vojaške zgodovine Pivka.

Boštjan Kurent je strokovni vodja Parka vojaške zgodovine.

 

Prijavi sovražni govor