Kabinet čudes: Exegi Monumentum*

V Železniškem muzeju Slovenskih železnic imamo resnično dragotino s področja modelarstva − leseni model parne lokomotive 03-015 v merilu 1 : 20. Ponosno je na ogled na stalni razstavi, njeno usodo pa sta določila ustvarjalec in čez čas restavrator. Njuni imeni si zaslužita, da ju prikličemo v spomin.

Že dolgo pokojni Mirko Dolinšek (žal nimamo na voljo njegove slike) je bil v Železniških delavnicah v Mariboru zaposlen kot modelni mizar. Zaljubljen v lokomotive si je v mladih letih želel postati strojevodja, a ni izpolnjeval nadvse strogih zdravstvenih pogojev.

Ker je razumel les in delo z njim, si je izbral poklic, kjer je pri izdelavi lesenih livarskih modelov treba biti sila natančen, sicer so ulitki neuporabni. Tu se je mojstril. Lokomotiv pa ni mogel pozabiti in tako je v prostem času v več letih izdelal tri neprekosljive lesene modele. Dva sta v Beogradu, tretji, model lokomotive 03-015, izdelan leta 1961, pa je na srečo ostal v Sloveniji.

Dolinšek je pri delu uporabil okoli 20 različnih vrst lesa in porabil neizmerno število delovnih ur. Lokomotiva je prišla v posest neke turistične agencije, ki jo je razstavljala v svoji izložbi in v biroju. Obžalovanja vredno je, da niso prepoznali njene izjemne vrednosti, da jim je tako rekoč manjkal muzejski refleks.

Po pripovedovanju so lokomotivo večkrat neobzirno prestavljali in jo razstavljali nezaščiteno, tako da so se otroci igrali z njo, da so jo snažilke grobo ométale s cunjami, da je menda celo padla na tla. Poškodbe, tudi zelo hude, so se kar vrstile. In potem so se je lotili dobronamerni diletantski popravljavci, ki so manjkajoče dele po najboljši moči na novo izdelali − le približno −, nekatere pa so opustili. Kar je bilo polomljenega, so zlepili netočno in s prevelikimi količinami lepila, za nameček pa so jo zaščitili s prozornim lakom, ki je blokiral vse gibljive dele.

Če kje, velja tu izrek, da so z dobrimi nameni tlakovane poti v pekel. Takšno smo jo sprejeli v Železniški muzej Slovenskih železnic. Bila je tako poškodovana, da smo skoraj obupali nad njo.

Klavrno stanje lokomotive, ko smo jo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sprejeli v muzej. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

V muzeju smo imeli veliko srečo, da se nam je pridružil strojni tehnik Bogomir Troha, strojevodja inštruktor, ki mu je bilo dovolj preglavic z ljudmi in si je želel miru, imel pa je oboje: dar in željo po restavriranju − tako starih knjig kot predmetov. (Kmalu je opravil zahteven restavratorski izpit v Narodnem muzeju Slovenije.) Restavriranje nesrečne lokomotive je vzel kot osebni izziv. Dela se je lotil leta 1991. Vsak dan se ji je nekaj časa posvečal − dokler so ga roke in oči ubogale. Tako preciznega dela ni mogoče zdržema opravljati osem ur.

Lokomotivo je najprej popolnoma razstavil, pri tem pa smo skupaj ugotavljali poškodbe in pomanjkljivosti. Bili bi v velikih težavah, saj je bilo precej delov izgubljenih ali pa neprimerno nadomeščenih, na srečo pa je v zbirki muzeja prava lokomotiva istega tipa, namreč 03-002. Tisti čas smo bili njeni pogosti obiskovalci, ki smo študirali, kako je kaj narejeno in kako deluje.

Bogomir je neutrudno in z neizmerno potrpežljivostjo izdeloval nadomestne dele, ki so morali biti vsi iz lesa, da, celo tako majhni, kot so osi tečajev vrat. Edini tujek, neizbežen kompromis, so vzmeti v odbojnikih, ki pač morajo biti jeklene. Restavratorsko strog je Bogomir obdržal kvalitetni nivo samega avtorja oziroma ga je pri novoizdelanih delih celo presegel.

Restavratorjeva delavnica med obnovo. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

Kotel med obnovo. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

Podvozje v fazi sestavljanja – celo velika kolesa so bila polomljena in nenatančno zlepljena.

Zalogovnik med obnovo – kolesa so bila tako poškodovana, da so bila neuporabna.

Neuporabni deli lokomotive so zaradi sledljivosti restavratorskih posegov shranjeni. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

TV Slovenija je o restavriranju posnela kratek dokumentarni film z naslovom Exegi Monumentum, kjer je dokumentirana gibljivost vseh, tudi najmanjših sestavnih delov. Kajpak je predstavljen tudi restavrator Bogomir Troha. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

Foto: Arhiv Železniškega muzeja slovenskih železnic

Lokomotivo, ki jih vsi priznavajo daleč nadpovprečno kvaliteto, smo v muzeju namestili v posebno vitrino na rotirajoč podstavek, tako da si jo je mogoče ogledati od vseh strani. Je tudi dvignjena od podlage, pod njo pa je na primerni oddaljenosti nameščeno ogledalo, tako da je videti tudi njen spodnji del, kjer je na primer nameščeno funkcionalno zavorno drogovje.

Lokomotiva je dobila tudi nova dvodelna dimnična vrata z delujočimi zapahi, v notranjosti dimnice pa predpisano iskrolovno mrežo in napeljavo pomožnega pihalnika. Tudi turbodinamo desno zgoraj je nov, prav tako celotno poprsje z odbojnikoma, vijačno spenjačo, zračnimi cevmi in žarometoma.

Kdaj pa kdaj je lokomotivo treba vendarle vzeti iz varne vitrine in jo očistiti. Srečni smo, da je Bogomir Troha po 25 letih še vedno z nami, čeprav kot upokojenec, in mu olajšano prepuščamo ta opravek.

Bogomir Troha ob svojem mojstrskem uspehu četrt stoletja pozneje. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

Od dveh lokomotiv v Beogradu je prva nedostopna nekje v ogromni zgradbi nekdanjega ministrstva Jugoslovanskih državnih železnic, druga, čudoviti model serije 06, pa je na ogled v tamkajšnjem železniškem muzeju v kletnih prostorih istega poslopja. Tudi tu so jo dvignili nad ogledalo, vendar so jo tako nepremišljeno podprli, da se je sčasoma zaradi lastne teže (kotel je iz masivnega lesa) skrivila in se ji je trebuh povesil. Lokomotiva kar kliče po obnovi.

Nesrečno beograjsko 06 lahko reši le Bogomir Troha. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

Mladen Bogić je ravnatelj Železniškega muzeja Slovenskih železnic.

***

* »Zgradil sem spomenik«