Tiskane izdaje
Kljub temu da se zbirka Parka vojaške zgodovine nenehno povečuje in bogati, ostaja najtežji eksponat med njenimi oklepnimi vozili ameriški tank M47 Patton, ki tehta kar 44 ton. Ta gora železa nosi ime enega najbolj prepoznavnih ameriških generalov druge svetovne vojne Georgea S. Pattona (1885−1945), po katerem je dobila ime cela serija povojnih ameriških tankov M46, M47, M48 in M60.
Patton je bil eden najslavnejših in najbolj priljubljenih ameriških generalov druge svetovne vojne ter vnet zagovornik in podpornik uporabe oklepnih sil v ameriški vojski. Kljub slovesu ekscentrika in človeka brez dlake na jeziku ostaja v vojaški zgodovini zapisan kot general, ki je s svojo Tretjo armado v danem času napredoval dlje, osvojil več ozemlja in zajel več ujetnikov kot katerakoli druga armada v zgodovini. Med predstavniki nemškega vojaškega vrha je Patton veljal za enega najboljših in najnevarnejših ameriških poveljnikov, sam Adolf Hitler ga je menda imenoval »tisti nori kavbojski general«. Umrl je konec leta 1945 za posledicami prometne nesreče, že nekaj mesecev po smrti pa je bilo njegovo ime ovekovečeno s poimenovanjem nove serije tankov.
Protiutež sovjetskemu T-34
Ob koncu druge svetovne vojne, ko je izbruhnila hladna vojna in je obstajala potencialna nevarnost spopada s Sovjetsko zvezo, se je ameriška vojska znašla v precejšnji zagati, saj ni imela tanka, ki bi se enakopravno zoperstavil sovjetskemu T-34. »Vmesni rezultat« v razvoju novega tanka je bil M46, ki je temeljil na težkem tanku iz druge svetovne vojne, M26 pershingu. Korejska vojna (1951−1953) je hitro pokazala številne slabosti omenjene rešitve, zato se je, tudi pod pritiski domače politične javnosti, začel pospešen razvoj novega tanka M47.
Tank so opremili z 90-milimetrskim topom, naprednim namerilnim sistemom in kupolo izboljšane balistične oblike. Vozilo je poganjal zanesljiv Continentalov 810 KS bencinski motor, katerega slabost je bila velika poraba goriva (700 litrov na sto kilometrov), zaradi česar je imel majhen akcijski radij. Med letoma 1951 in 1953 je bilo resda proizvedenih skorajda 9000 tankov M47 patton, vendar se je tudi omenjeni model izkazal le za vmesno rešitev, ki jo je kmalu nadomestil M48 in končno M60 kot »poslednji patton«, glavni bojni tank ameriške vojske vse do prihoda slovitega M1 abramsa. Večina tankov M47 je tako z leti končala v rokah zavezniških držav, kjer so še desetletja predstavljali udarno moč tankovskih enot.
»Zadnji krik tehnike« na jugoslovanskih tleh
Jugoslavija je tanke M47 dobila kot donacijo ZDA po svojem sporu z Informbirojem. Prvi pattoni so na jugoslovanska tla prišli maja 1953, le 15 mesecev po tem, ko so jih v uporabo dobile ameriške oklepne enote. 319 tankov M47, kolikor jih je dobila Jugoslavija, je bilo dejansko »zadnji krik tehnike«, kot so pattone takrat označili jugoslovanski mediji. V nasprotju s shermani so bili M47 predstavniki generacije ameriških povojnih tankov, ki je predstavljala ogromen tehnološki preskok za jugoslovansko vojsko, obenem pa je dostava tako sodobne oborožitve nakazovala namero ZDA po utrditvi zavezništva in odvrnitvi Sovjetske zveze od intervencije v Jugoslaviji.
Jugoslovanski tankisti so tako v roke dobili izjemno sodoben tank; navdušenja so bili deležni zlasti zaradi precejšnjega udobja za posadko, manjšega fizičnega napora pri upravljanju tanka, uvedbe sodobnih namerilnih naprav in dobre radijske zveze. Kljub temu je bil tank veliko bolj zapleten kot sovjetski T-34, zahteval je več usposabljanja; jugoslovanski logistiki pa je potratna poraba goriva povzročala hude glavobole. M47 je ostal najsodobnejši bojni tank JLA do začetka šestdesetih let, ko je bil postopoma zamenjan s sovjetskimi T-54/55 in dodeljen rezervnim enotam. Čeprav so bili konec osemdesetih let dokončno odpisani tudi iz rezerve, je bilo nekaj tankov M47 uporabljenih še v začetku devetdesetih let, v vojnah ob razpadu Jugoslavije.
Rešitelj lipicancev
Resda se s tem mogoče oddaljujemo od muzejskega eksponata, ki je predmet tega pisanja, toda ko omenjamo generala Pattona, bi bilo krivično, če ne bi omenili njegovega ukaza o rešitvi črede lipicancev iz češkega Hostinca maja 1945. Nemška vojska, ki je lipiško kobilarno zasedla takoj po kapitulaciji Italije, je celotno tamkajšnjo čredo (179 konj) že v začetku oktobra 1943 prepeljala v Sudete, v mesto Hostinec (nemško Hostau). Tam so namreč ustanovili središče vzreje lipicancev in tja prepeljali lipicance iz vseh kobilarn, ki so jih zasedli.
Spomladi leta 1945 se je kobilarna znašla v zelo negotovi situaciji; ozemlje je spadalo pod sovjetsko zasedbeno območje in z vzhoda se je približevala zmagovita Rdeča armada. Upravnik kobilarne podpolkovnik Rudofsky se je bal, kakšna bo nadaljnja usoda lipicancev in drugih konj v kobilarni, če pridejo v roke Sovjetom, zato je vzpostavil stik z ameriško vojsko, ki se je v skladu z jaltskim sporazumom ustavila na meji med Nemčijo in Češkoslovaško, nekaj deset kilometrov pred kobilarno. Z negotovo usodo lipicancev so seznanili generala Pattona, poveljnika Tretje armade.
Nekdanji konjeniški general je z njemu lastno odločnostjo ukazal: »Rešite jih! In to hitro!« S tem je bila sprožena obsežna vojaška operacija, poimenovana »Operacija Kavboj«, s katero je ameriška vojska v nasprotju z jaltskim sporazumom vdrla na ozemlje, ki ga sovjetska armada še ni zasedla, in prepeljala velikansko čredo konj kobilarne v Hostincu na varno. V operaciji je bilo na zahod prepeljanih 1200 konj, med njimi 375 lipicancev. O tej zanimivi epizodi, ki na neki način neposredno povezuje lipicance, naš nacionalni ponos, z generalom Pattonom, je bil v produkciji Walta Disneyja leta 1964 posnet film Čudež belih žrebcev (Miracle of the White Stallions) z močno igralsko zasedbo (Robert Taylor, Lili Parmer, Curd Juergens), ki pa si ga pri nas, žal, ni bilo mogoče ogledati.
Španska jahalna šola z Dunaja je leta 2005, ob 60-letnici operacije ter v zahvalo in spomin na to Pattonovo akcijo organizirala posebno turnejo po ZDA. Kako bomo v Sloveniji kot matični deželi lipicanca počastili letošnjo 70. obletnico tega dogodka? Bojim se, da bo ta skromna omemba ob robu tega članka naš edini spomin na neukrotljivega generala in njegovo drzno akcijo.
***
Mag. Janko Boštjančič je vodja projekta Park vojaške zgodovine.
