Tiskane izdaje
V Ksevtu do konca koledarskega leta gostuje razstava redko videnih umetniških del, ki so na krovu posebej za to prilagojenega letala potovala v območje kratkotrajne breztežnosti. Izpostavili bomo umetnino kot del širše celote, ki v Sloveniji gostuje na posebni mednarodni turneji. Najprej so bila dela predstavljena v Mehiki, od koder prihajajo njihovi avtorji, in Rusiji, kjer umetnost in humanistika vztrajno dobivata pomembno vlogo v uradnem vesoljskem programu, kar je mogoče pripisati začetkom sodobne kozmonavtike (Ciolkovskemu), delno pa tudi večplastno uspešnim projektom, kot je ta iz pričujočega zapisa. Iz Ksevta bo razstava po novem letu potovala še v ZDA in Brazilijo.
Umetno breztežnost, kakor poljudno rečemo pogojem, v katerih je nastala Geopsija Marcele Armas, ljudje pravzprav vzpostavljamo samo s paraboličnimi leti − če takšen podvig štejemo med »zemeljska opravila«. Iljušin Il-76MDK, eno največjih reaktivnih letal na svetu, je tako že dolgo časa del snovnih kozmonavtskih priprav. Navadno ga za ta namen uporabljajo skupine poklicnih bodočih vesoljeplovcev, ki na trdnih tleh opravijo posebne zdravniške preglede in ugotovijo, da so pripravljeni za hitre menjave različnih težnosti - normalna, dvojna, mikrogravitacija - ter druge izjemne pogoje, v katerih se med vesoljskim poletom znajde človeško telo.
Od leta 1991 pa se je že kar nekajkrat zgodilo, da je v vesolje uspelo poleteti tudi umetnikom s čisto pravimi umetniškimi nalogami. Kitsou Dubois, francoska plesalka in koreografinja, je v začetku 90. let opravila nekaj pionirskih paraboličnih letov, čeprav je bila po besedah Roba LaFrenaisa, prvega kustosa v breztežnosti, podoba kozmonavta (ali astronavta) takrat sociološko še povsem togo zakoličena: belec, moški, heteroseksualec, naravoslovec, vojaški pilot ... Duboisova, ki danes poklicno usposablja kozmonavte, svoje priložnosti nikakor ni dobila zlahka. Tudi umetniki, ki so ji sledili v naslednjih letih, eni bolj, drugi manj uspešno, so že od vsega začetka korenito preizpraševali samoumevnosti življenja in dela v realnem vesolju.
Konec devetdesetih let sta tudi Slovenca Marko Peljhan in Dragan Živadinov s sodelavci izvedla nekaj pionirskih umetniških akcij v tem kontekstu ter odprla široko polje novih dognanj na področju zunaj naše »domače« gravitacije. Eden zadnjih tovrstnih podvigov je uspel mehiški skupini devetih umetnikov in znanstvenika, ki so med paraboličnim letom izvedli vrsto umetniških procesov in končne izdelke povezali v razstavno gmoto z naslovom Predmet gravitacije (Gravedad de los Asuntos).
Za civiliste, umetnike, humaniste ali različne neodvisne raziskovalce vesolja, katerih delo ni v prvi vrsti podrejeno ozko usmerjenim znanstvenim raziskavam ali tržnemu učinku, je takšen projekt še vedno izreden dogodek. Južnoameriški skupini je v kratkih, komaj polminutnih obdobjih levitacije, ki se lahko ponovijo do nekaj desetkrat, na primer uspelo ustvariti posebno poezijo, ki na drugačen način izpostavlja težo - ali bolje tehtnost - književnosti, iz mehiške piñate so oblikovali metaforo supernove, iz ključnega trenutka, ko se izklopijo letalski motorji, so napravili zvočno umetnino, povezali zamisel o »spominu« molekul vode s temeljnim elektromagnetnim valovanjem Zemlje (Schumannovo resonanco) ter nenazadnje - geopsijo, temeljno enoto geološkega proučevanja Zemlje, so prikazali iz povsem novega zornega kota.
Geopsija je vzorec zemeljske skorje, valjast monolit, vzet iz tal severne Mehike, od koder prihaja njegova avtorica, Marcela Armas. Težnost je sicer zgolj fizikalna sila, ki pa vendarle na nas vpliva obče kulturno in celo povsem čustveno. S prenosom geoloških plasti domačih »tal pod nogami« v okolje breztežnosti so se gosti kamninski skladi prvič osvobodili tisočletne teže zgodovine in dobili neko povsem drugo vsebino, bistveno preoblikovano v zgolj nekaj sekundah umetne breztežnosti, le nekaj tisoč kilometrov nad svojo naravno lego.
***
Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt).
