Kabinet čudes: Gospodje Ficki

Gospodje Ficki pripadajo vrsti sajmirijev, ki je v naravi razširjena v tropskih deževnih gozdovih Bolivije.

pet, 05.01.2018, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic, Muzej novejše zgodovine Celje in Notranjski muzej Postojna.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Prav vsi se iz pravljice o Piki Nogavički spominjamo gospoda Ficka. V otroškem obdobju je bila naša velika želja, da bi ga imeli tudi sami. Na srečo je večina to željo prerasla, saj »Ficki« niso primerni hišni ljubljenci. So družabne živali, v naravi živijo v skupinah in nujno potrebujejo družbo pripadnikov svoje vrste, prav tako kot mi. Zahtevni so tudi njihova prehrana in pogoji bivanja. Ficko pripada vrsti sajmiri, ki je v naravi razširjena v tropskih deževnih gozdovih Bolivije. V Živalskem vrtu Ljubljana pa lahko skupino sedmih vidite od blizu ter jim na posebnih programih ponudite hrano in različne igrače.

Prvi sajmiriji so k nam prišli iz živalskega vrta Apeldoorn na Nizozemskem, kar v prevodu pomeni dolina opic. Ti so Mačo, Tačko in Lepi. Stari so 18 let. Tej skupini so se pridružili še TinTin, Rodeo, Benito in Ramon, ki so stari 11 let in so prišli iz Gaia parka prav tako na Nizozemskem. Zanima jih vse novo v njihovem okolju. Zelo so inteligentni in imajo relativno še enkrat večje možgane kot ljudje.

Tortica za zajtrk

Sajmiriji na dan dobijo štiri obroke. Jutranji vsebuje njim prilagojeno »tortico« ter listnato zelenjavo, kot je radič, cikorija, zelje, blitva, špinača, solata in vodna kreša. Drugi obrok je sestavljen iz žuželk in posebnih briketov. Tretji obrok vsebuje stročji fižol, grah, brokoli, cvetačo, stebelno zelenjavo, kumare, čebulo in koromač ter kuhan riž, ajdovo ali proseno kašo in jajce. Zadnji obrok so različni oreški in semena ter zelenjava, kot je korenje, pastinak, sladki krompir, repa, koleraba, buče, paprika, paradižnik, zelena in redkev. Sadja ne dobivajo več, saj je naše sadje, ki vsebuje veliko sladkorjev, po sestavi drugačno kot sadje v divjini in je zato zanje neprimerno.

Prijata jim toplota in vlaga

Dnevna oskrba obsega vsakodnevno čiščenje notranjega prostora: odstranimo ostanke hrane in iztrebke. Pomijemo plezala, stene in steklo. Na tleh imajo debelo plast lubja, ki ga vlažimo in tako vzdržujemo visoko zračno vlago. Pri temperaturah nad 15 stopinj Celzija jim odpremo loputo, da gredo lahko na otok, vsak večer pa jih zaradi varnosti zapremo v notranji prostor. Občutljivi so na nizke temperature, zato jim pozimi ogrevamo notranji prostor. Sajmiriji po oskrbnikih radi plezajo, in ker so zelo radovedni, pretaknejo vse žepe njihove uniforme.


So družabne živali, v naravi živijo v skupinah in nujno potrebujejo družbo pripadnikov svoje vrste, prav tako kot mi. Foto: Petra Hrovatin

Uspešno razmnoževanje v živalskih vrtovih

Evropski živalski vrtovi smo organizirali evropski vzrejni program (EEP), v okviru katerega gojimo in razmnožujemo to redko in ogroženo živalsko vrsto. Vodimo tudi rodovno knjigo (ESB), da preprečimo sorodstveno križanje med sajmiriji. Sajmirije gojijo v 61 ZOO-jih, in sicer 358 samcev in 448 samic. Vsako leto se skoti okoli 108 mladičev. Prvi sajmiriji so v Evropo prišli iz Bolivije med letoma 1970 in 1980. Od takrat se v evropskih živalskih vrtovih uspešno razmnožujejo.

V krošnjah tropskih deževnih gozdov

Bolivijske sajmirije v naravi najdemo v tropskih deževnih gozdovih Južne Amerike, na območju Brazilije, Peruja in Bolivije. So tipična drevesna vrsta, najraje se zadržujejo v nižjih delih krošenj, a se gibajo po celotni višini gozda, včasih celo zapustijo krošnje in iščejo hrano na gozdnih tleh.

Varnost je v številčnosti

Bolivijski sajmiriji so družabne živali, saj v naravi živijo v skupinah, ki štejejo do 75 članov. Samice ostanejo vse življenje v skupini, kjer so se rodile, samci pa v starosti štiri do pet let zapustijo prvotno skupino, se nekaj časa družijo med seboj ter si nato poiščejo novo skupino. V skupini so bolj varni pred plenilci in uspešnejši pri lovu na žuželke. Odnose v tropu utrjujejo z medsebojnim negovanjem kožuhov in odstranjevanjem zajedavcev ter skupno skrbjo za mladiče. Med seboj se sporazumevajo z obrazno mimiko, položajem telesa in cvilečimi glasovi.


Prehrana sajmirijev je zelo zahtevna. Sadja, denimo, ne dobivajo več, saj je naše sadje, ki vsebuje veliko sladkorjev, po sestavi drugačno kot sadje v divjini in je zato zanje neprimerno. Foto: Petra Hrovatin

Naravni insekticid

S prsti natančno prečesavajo dlake in izločijo vse zunanje zajedavce, kraste in umazanijo. Medsebojno si čistijo tiste dele telesa, ki jih sami težje dosežejo. Zelo jih motijo piki žuželk, še posebej komarjev. Za zaščito pred njimi uporabljajo naravne insekticide kot npr. železne kačice, ki na telesni površini, kadar se počutijo ogrožene, izločajo strupeno snov. Z njo si sajmiriji natrejo kožuhe.

Spretni lovilci žuželk

Sajmiriji namenijo večji del dneva v naravi iskanju hrane. Poglavitne so žuželke (39) in sadje, hranijo pa se še z oreščki, jagodičevjem, cvetovi in listi, občasno tudi s pajki, manjšimi vretenčarji in jajci. Jedo okoli 150 vrst različnega sadja, najraje imajo fige. Žuželke lovijo zelo spretno in hitro, tudi po eno na minuto.

Vse samice v tropu postanejo plodne v istem času

Pri bolivijskih sajmirijih odrasli samci tvorijo znotraj tropa posebno podskupino in se zunaj paritvene sezone le malo družijo s samicami. Med samci vlada jasna hierarhija, dominantnejši se parijo z več samicami. Paritveno obdobje je, kot pri vseh sajmirijih, značilno kratko in dobro usklajeno, saj vse samice v tropu postanejo plodne v istem času. Samice po približno petih mesecih brejosti skotijo po enega mladiča. Za mladiče skrbijo le njihove mame in jih prenašajo na hrbtih. Pri tem jim včasih pomagajo druge samice, ki nimajo svojih mladičev.

Vrtec mladičev

Mladiči oblikujejo nekakšen »vrtec«, kjer se med seboj podijo, skačejo, plezajo in igrajo, medtem ko odrasli iščejo hrano. Igra je zelo pomembna, saj pri tem razvijejo spretnosti, ki jih bodo potrebovali, ko odrastejo.

Uravnavajo velikost populacije škodljivcev

Sajmiriji so pomemben člen prehranjevalnega spleta. Ker jedo sadje, v ekosistemu delujejo kot raznašalci semen (nekatera semena lahko vzklijejo šele, ko jih aktivirajo črevesni sokovi živali), njihovi iztrebki pa delujejo kot gnojilo. Plenijo različne žuželke, s čimer uravnavajo velikost populacije škodljivcev in s tem vplivajo na rast drevesnih vrst. S smukanjem poškodovanih listov iz gozda odstranjujejo mrtvo maso. Sajmirije pa plenijo harpije, kače in jaguarji.

Uničevanje habitata in preprodaja

Ponekod sajmirije človek še danes lovi za hrano ali za preprodajo kot hišne ljubljenčke ali za poskusne živali. Populacija sajmirijev je trenutno stabilna, čeprav ljudje rušimo naravno ravnovesje njihovega življenjskega prostora. Njihov habitat izginja zaradi izsekavanja gozda in širjenja površin, namenjenih kmetovanju (npr. palmovi nasadi). Dodatno težavo predstavljajo pesticidi, s katerimi se kmetovalci branijo pred žuželkami ter tako posredno zastrupljajo tudi opice, saj so žuželke dnevno na njihovem jedilniku. Posamezne živali izgubijo življenje, ko plezajo na daljnovode in se dotaknejo žice, po kateri teče elektrika.

Ali veš?

• Izvor imena sajmiri je v indijanskem jeziku Tupi, v katerem sai pomeni opica, mirim pa majhna.
• Njegovo latinsko vrstno ime boliviensis pomeni bolivijski.
• Zaradi značilne barvne maske na obrazu jim pravimo tudi smrtoglavci.
• Eden najbolj znanih filmskih sajmirijev je zagotovo Gospod Ficko iz Pike Nogavičke (1969), ki med filmsko ekipo ni bil najbolj priljubljen, saj se je med drugim polulal na glavno igralko in ugriznil električarja.

***

Mag. Irena Furlan je biologinja in pedagoška vodja v Živalskem vrtu Ljubljana.

Prijavi sovražni govor