Tiskane izdaje
Ideja o gradnji tovarne, ki bi izdelovala igrače za potrebe jugoslovanskega trga, se je leta 1951 rodila na 2. kongresu Ljudske tehnike v Ljubljani. Naslednje leto, 1. novembra 1952, je Ljudski odbor Mestne občine Izola izdal odločbo o ustanovitvi podjetja Mehanotehnika s sedežem v Izoli. Predmet poslovanja je bila proizvodnja mehaničnih in tehničnih igračk ter drugih mehaničnih in stisnjenih proizvodov. Svoje prve večje prostore je tovarna dobila v prostorih tovarne Ampeleja.
Tovarna je dobila ime po svoji prvi izdelani igrači, sestavljanki Mehanotehnika, približni kopiji ene od igrač angleške tovarne Meccano. Prva sestavljanka je vsebovala različno dolge kovinske paličice z luknjami, iz katerih je bilo mogoče s pomočjo vijakov in dodatkov sestaviti žerjav, avtomobil, tovornjak ali pa povsem lastno domišljijsko napravo. Tudi naslednji izdelki so bili kovinski (pločevinasti) in prav tako kopije tujih: pištola Ivo, mali džip in malo letalo.
Treba je bilo prehoditi določeno pot, preden bi se tovarna lahko ukvarjala le s tistim, za kar je bila ustanovljena. »V času zagona proizvodnje je bilo le štirinajst dni dovolj za izdelovanje sestavljanke in bilo je je dovolj za vso Jugoslavijo,« se spominja Avrelij Pirjevec, vodja orodjarne. Treba pa je bilo poskrbeti za nadaljevanje delovnega procesa, kar sta prevzeli vijakarna ter obrat predelave in iztiskanja pločevine. Za slovenske tovarne sta izdelovala različne (pol)izdelke; če naštejemo sodelovanje le z večjimi: Elma Črnuče, Iskra (baterije Zmaj), Saturnus, kasneje tudi Rog in Gorenje.
Pri izdelovanju cinkovih lončkov za Zmajeve baterije je nastalo precej odpada, ki so ga v tovarni uspešno prelili v dva povsem lastna razvojna produkta. Kot zapiše v jubilejnem tovarniškem glasilu ob tridesetletnici tovarne Mehanotehnike Albin Lovrečič, sta iz »odpada« nastali dve mali letali: ruski lovec mig 15 in angleško letalo swift. Letali sta bili tudi povod za nakup vzhodnonemškega stroja za brizganje plastičnih mas in razvoj je zavzel novo smer: poleg pločevine je bilo mogoče izdelati tudi prvi plastični izdelek − leteči krožnik. Dobro sprejeta sestavljanka Mehanotehnika je z vpeljavo plastike dobila družbo − Pionir Elektronik.
Pisalni stroj COMPTRONIC 2000 si bo mogoče ogledati na gostujoči razstavi beograjskega Muzeja istorije Jugoslavije Nikoli jim ni bilo bolje?, ki bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije na ogled od 12. oktobra 2016 dalje. Foto: Sarah Poženel
Tovarna se je širila in povečevala, večalo se je število izdelkov, da pa bi omejili kopiranje tujih produktov, so v 60. letih povečali razvojni oddelek. Ideje so se realizirale in nastal je električni vlak. Vlakec, ki ga je poganjal elektromotorček, je vzbudil tudi veliko zanimanja v okviru tehnične vzgoje šolske mladine, ki je motorčke uporabljala pri izdelavi različnih modelov. Male lokomotive, ki so bile kopije pravih velikanov, so nakazovale smer razvoja tehničnih igrač.
Fliper Lov na divje živali. Foto: Sarah Poženel
Dobrodošla novost na trgu so bil tudi telefoni, ki so imeli vse, kar so imeli veliki. Okrogla številčnica, slušalka in približno 15 metrov kabla so navduševali kupce tako doma kot po svetu. Telefonom so se na izdelovalnem traku kmalu pridružili tudi fliperji. Z namenom razvoja splošnih igrač je bil leta 1972 ustanovljen nov oddelek. Traktor Tehnik je na trgu izpodrinil uvožena izdelka, kar je dodalo polet novim razvojnim idejam. Kocke Bimo, s katerimi se je lahko razvila igra kot v sistemu kock Lego, so osvojile priznanja, a širšega uspeha pri prodaji, žal, niso dosegle. V sklopu splošnih igrač sta nastala tudi šivalni stroj ter blagajna, ki sta se nenehno dopolnjevala tako oblikovno, z novimi oblikami natisnjenih elementov, kakor tudi tehnološko.
V sedemdesetih letih ni več veljalo pravilo, da je bilo mogoče prodati vse, temveč le tisto, kar je bilo kvalitetno in poceni. S spremembami delovnih procesov in načina dela so to načelo začeli spoštovati tudi v Mehanotehniki. Vsem vrstam igrač so se v drugi polovici sedemdesetih pridružile tudi mehke plišaste igrače. Zadnji večji lastni razvojni produkt je bil pisalni stroj, izdelan v kovinski in elektronski različici, ki ga je na sedemdnevni svetovni razstavi igrač v Tokiu spomladi 1987 čakala posebna čast − izbran je bil za igračo dneva, se s ponosom spominja Ivan Smerdu, ki je bil v tistem času v Mehanotehniki tehnični direktor.
Kocke Bimo. Foto: Sarah Poženel
Igrače Mehanotehnika so dosegale normo na področju kvalitete, nekateri deli izdelkov pa so bili tudi patentirani. Izolska tovarna je vsekakor pojem v slovenskem igračarstvu, ki je s tehničnimi igračami uspešno lovila igračarsko modo v svetu. Z njihovo pomočjo je tudi pri nas preživel konjiček ljubiteljev in zbiralcev malih železnic.
***
Katarina Jurjavčič je višja kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
