Tiskane izdaje
Nov tematski sklop, ki je na ogled v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt), je naslovljen Vesoljski vid − Ikone ne-vidnega. V Ksevtu vzpostavljamo posebno angleško spletno podstran (v sodelovanju z MMC RTV Slovenija objavljamo slovenske prevode), kjer zbiramo zgodovinska in sodobna besedila sodelujočih znanstvenikov-umetnikov na temo Vesoljskega vida.
Za obiskovalce se Ikone ne-vidnega najbolj neposredno izražajo v razstavljenem slikovnem materialu, ki je dramatično vplival na človekovo dojemanje domačega planeta, varstva okolja in, navsezadnje, človeštva kot celote, obenem upoštevaje skupno naravno izhodišče ter kulturno večplastnost.
Razstavo spremljajo »pridige«, kratka besedila, ki skozi podobe soočajo tisto, kar se zdi kot dosledna znanost, pa je plod navdiha in naključja, ter tisto, kar je videti kot umetniško delo, pa je pravzaprav proizvod eksaktnih raziskav. Mnoge od posameznih podob (slik, fotografij ...) so v času od svojega nastanka prerasle pojem zgodovinskega dejstva, preobrat, ki so ga prinesle v razmišljanje o naši širši realnosti, pa je postal nekaj samoumevnega. Pridiga za ikono »Wow!« signala vse to zajema na pomenljiv način.
Wow! Signal
15. avgusta 1977 je radijski teleskop Veliko uho (Big Ear) iz observatorija v Delawaru, Ohio, ob 23.16 po lokalnem času zaznal nenavaden ozkopasovni signal, ki je trajal 72 sekund − ali z drugimi besedami vseh šest podatkovnih točk, kolikor je teleskop lahko opazoval en posamičen odsek neba. Točno na sredi, okoli 36. sekunde, je bil signal najmočnejši, nato pa je njegova jakost upadla. Poleg drugih karakteristik sta tudi dolžina in moč signala ustrezala obstoječim teorijam o tem, kako bi bil lahko videti poskus zunajzemeljske civilizacije poslati sporočilo v vesolje.
Ko je izpis podatkov s teleskopa zagledal raziskovalec dr. Jerry Ehman, sodelavec projekta SETI, si je rekel samo »Wow!«. V golem zaporedju številk, v katere je teleskop pretvoril zajeti signal, je prepoznal nekaj, česar ni mogel pojasniti, nekaj, kar je kazalo na možnost obstoja zunajzemeljske inteligence. »Wow!« do današnjega dne ostaja nepojasnjen fenomen, signal, ki mu ni moč z gotovostjo pripisati nobenega določenega izvora.
Tega signala, ki je postavil vse dotlej prevladujoče predstave o prvem stiku Zemlje z zunajzemeljskim življenjem na glavo, niso zaznali nikoli več, Ehman pa ostaja skeptičen: Če bi prišel od Nezemljanov, ga ti res ne bi, po več kot stotih poskusnih radijskih opazovanjih istega koščka neba, poskusili poslati vsaj še enkrat? Leta 2012, ob 35. obletnici odkritja, je portoriški observatorij Arecibo v vesolje za vsak primer poslal neke vrste odgovor: signal z 10.000 sporočili s twitterja. Usmeril ga je prav tja, od koder smo leta 1977 zaslišali tisto, kar je Ehman označil kot »Wow!«.
Sistematični program iskanja zunajzemeljske inteligence
Naj pojasnimo: ikone torej ne bi bilo brez dr. Jerryja R. Ehmana, zdaj že upokojenega ameriškega profesorja elektrotehnike in astronomije. Do leta 1972 je profesionalno deloval v velikem radijskem observatoriju Državne univerze v Ohiu pri projektu »Ohio Sky Survey«, prelomni in dotlej najobsežnejši raziskavi zunajgalaktičnih radijskih virov.
Od leta 1973, ko so observatoriju, prosto poimenovanem tudi Veliko uho (Big Ear), kritično znižali državno finančno podporo, je svoje delo nadaljeval kot prostovoljec, vzporedno s profesuro na Univerzi Franklin v Columbusu, Ohio. Obdobje med letoma 1973 in 1995 danes označuje prvi in doslej najdaljši neprekinjeni sistematični program iskanja zunajzemeljske inteligence, kasneje poimenovan SETI (Search for Extraterrestrial Intelligence). Ta rekord je med drugim zapisan tudi v Guinnessovo knjigo rekordov.
Podoba »Wow!« morda prikazuje prvi stik človeka z drugo ali drugačno inteligentno/razumno vrsto. V strokovnih krogih je še danes omenjena v isti sapi kot Ehmanovo ime − prav on je namreč prvi opazil omenjeni izpisek signala in nanj brez pomisleka dopisal »Wow!« ter obkrožil nekaj alfanumeričnih znakov, ki so izstopali iz celote kot ozkopasovni signal − po človeških določilih torej signal umetnega izvora. Začela se je vroča, nemalokrat namerno (pre)napihnjena razprava o potencialnih izvorih signala.
Nepredvidljive pomenske razsežnosti podob iz vesolja
Ehman si še danes najbolj prizadeva za metodološko znanstveno in empirično preverljivo utemeljitev. In vendar se skoraj štirideset let zatem ni pojavilo niti eno primerljivo opažanje, Ehman pa je izčrpal (v znanstvenem jeziku to pomeni, da so možnosti zanemarljive) že celo vrsto mogočih razlag za signal: v igri so bili že vplivi planetov, asteroidov, aero- in astronavtičnih plovil, satelitov, raznovrstnih oddajnikov z Zemlje, gravitacijskega lečenja, medzvezdne scintilacije ... O vsem tem lahko več preberete v njegovem obširnem poročilu ob 30. obletnici odkritja signala na spletni strani Ksevta. Edini vir, ki ga zaradi konkretnih okoliščin še ni bilo mogoče niti prav preučiti ter posledično ne izključiti, torej ostaja inteligentno/razumno življenje zunaj našega planeta (osončja, galaksije).
Podobni eseji in komentarji z različnih zornih kotov razgrinjajo nepredvidljive pomenske razsežnosti podob iz vesolja. Že pri rojstvu podob namreč ne gre le za zaznave naših čutil, temveč poleg čustvene, iracionalne, humanistične in povezovalne refleksije tudi za umetno inteligenco oziroma stroje, ki smo jih proizvedli v nekaj civilizacijskih korakih, na katerih vid se posledično zanašamo in ki s tem vred prinašajo bogato ter še vedno neizkoriščeno perspektivo.
***
Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt).
