Kabinet čudes: Ilegalčki − skriti otroci v Ljubljani

Kaos vojne in izredne razmere, ki nastanejo ob okupaciji, povzročijo spremembe življenjskih okoliščin vseh ljudi, ki so kakorkoli del vojnega časa.

Objavljeno
14. april 2015 14.48
Blaž Vurnik
Blaž Vurnik

Tako je bilo tudi za Ljubljančane, ki so prve italijanske vojaške enote dočakali že 11. aprila 1941 pozno popoldne, naslednjega dne pa so se v mesto zgrinjale nepregledne množice vojakov − pešcev, kolesarjev, motoristov, vojakov na tovornjakih, v tankih in na konjih.

Zgodbe Ljubljane iz druge svetovne vojne so določale osebne odločitve, naključja ter odnos okupacijskih oblasti ter vojaštva, ki je zasedlo ljubljanske ulice. Med tistimi, ki so imeli najmanj možnosti za odločanje o svoji vlogi v vojni ali preživetju, so bili otroci. Tudi med njimi so zgodbe različne, večinoma povezane z odločitvami njihovih staršev ali pa bodisi srečnih bodisi nesrečnih okoliščin, v katerih so se znašli.

Podtalna oskrbniška mreža

Med ljubljanskimi otroki druge svetovne vojne je ena od skupin povezana z odporom proti okupacijskemu sistemu. Otroci partizanov, aktivistov, internirancev v koncentracijska taborišča in talcev so v Ljubljani živeli brez svojih staršev ali pa so se skupaj z materami skrivali v mestu. Za mnoge med njimi so skrbele pripadnice Osvobodilne fronte, ki so pod vodstvom sprva Ade Krivic, nato pa Ane Ziherl ustvarile omrežje ilegalnega pridobivanja in distribucije materialnih sredstev za otroke. Zbirale so oblačila, hrano, denar, igrače, nakaznice za hrano in druge potrebščine, brez katerih otroci v oskrbi ne bi mogli preživeti. Za tiste otroke, ki so v vojni Ljubljani ostali začasno ali za vedno brez staršev, so poiskale varno namestitev pri rejniških družinah.

Osvobodilna fronta je skrb za te otroke ohranjala tudi po tem, ko so našli zavetje rejniških družin. Sodelavke Ane Ziherl so otroke redno obiskovale in spremljale njihov razvoj ter odnose med njimi in rejniki. Če je šlo karkoli narobe, so za otroka poiskale drugo okolje in druge rejnike.

 

Dokumentiranih je 184 imen otrok, ki so bili deležni različnih oblik oskrbe Osvobodilne fronte. Nekateri med njimi so bili nastanjeni pri rejnikih pod izmišljenimi imeni, saj so jih okupacijske oblasti iskale. Če bi jih odkrili, bi jih lahko uporabili kot sredstvo, s katerim bi vplivali na delovanje njihovih staršev v odporniškem gibanju. Sistem skrbi za te otroke je bil organiziran strogo konspirativno, dinamika skrivanja otrok pa je bila takšna, da so v vseh vojnih letih v Ljubljani odkrili le eno skrito deklico. To sta starša našla v mestu šele po vojni v zdravstveno in emocionalno zelo slabem stanju.

Mir je nekaterim prinesel novo bitko

Ko je bilo vojne konec, so se srečnejši ilegalčki vračali k svojim staršem. Po dolgem času ločenega življenja − v nekaterih primerih so ti otroci svoje očete videli prvič v življenju, matere pa po dolgih letih − je sledilo obdobje prilagajanja na novo/staro družinsko življenje. Čeprav je bilo vojne konec, se je za marsikaterega izmed teh otrok začela nova bitka. Morali so se navaditi na nove okoliščine, se soočiti z dejstvom, da enega ali obeh staršev ne bo domov, se ločiti od skrbnikov in njihovih družin, na katere so se navezali. Zgodbe, ki jim jih je življenje zapisalo v najzgodnejših letih, nosijo v sebi do danes, ko jih spet posredujejo z željo, da se jih ne pozabi in da se ne bi ponavljale.

***

Pričevanja o skrbi za ilegalčke v vojni Ljubljani je mogoče prebrati v knjigah Ilegalčki − vojna Ljubljana 1941−1945 (ZAK, Ljubljana 2004), pričevanja nekaterih med njimi pa na spletni strani Skriti otroci.

Dr. Blaž Vurnik je muzejski svetovalec in kustos za novejšo zgodovino MGML.