Tiskane izdaje
Ivan Kožarić spada zaradi kontroverznih avtorskih pristopov med najzanimivejše umetniške osebnosti današnjega časa.
Nikoli se ni držal »ziheraških« razvojnih linij ponavljanja enih in istih obrazcev v obdelovanju kiparske materije, kajti kot pravi, to bi ga uspavalo in zaviralo pri kreativnosti. Ne spremlja aktualnih umetniških tokov in gibanj, on dela po intuiciji, počuti se kot del vesolja, zato je do njega odprt, prav tako kot je odprt do človečnosti in narave.
Galilejski sklep eppur si muove je Kožarić dosledno uresničeval v svojem umetniškem delu in vedno znova preizpraševal temelje svoje umetnosti z zavestnim revidiranjem in uničevanjem eksponatov. Prav gotovo je eden od njegovih šokantnih dejanj, s katerim je hotel radikalno prekiniti svojo takratno prakso, prebarvanje svojega celotnega ateljeja (leta 1971), vključno z vrati, omarami in predmeti, z zlato barvo. Brezbrižen je bil tudi do svojega ustvarjalnega dela, ni ga hotel pustiti v konzervirani obliki.
Absurd, ironija in humor so elementi, s katerimi je Kožarić operiral vse življenje in pri tem prvenstveno plediral na svobodo umetniškega ustvarjanja. Zavedal se je tudi tega, da zna biti svoboda dvorezen meč. Lahko te omejuje, saj moraš marsikdaj sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Zato se ji je za nekaj časa z javnim razglasom celo odrekel.
Skratka, umetnik se svobodno sprehaja po polju sodobne likovne umetnosti, ne meni se za slogovne premise in bodisi abstraktno bodisi figuralno upodablja, materializira prazen prostor med stvarmi, se kot Marsovec sprehaja po neskončni kozmični praznini in z makro pogleda občuduje Zemljo, mesta in ulice v svojih pojavnostih, da bi se nato spustil nanjo in se naužil pogledov v sinje zagrebško nebo, kot tudi prelestnega živalskega in rastlinskega sveta ter njenega naravnega ritma rasti in minevanja v vseh mikro pojavnostih.
V galerijske prostore prinaša drevesna debla, kante za smeti, prometne znake, avtomobile, izdeluje spontane skulpture iz odpadnih materialov, kot so les, tekstil, papirnate vrečke, plastenke, plastika, žica, in jih z eksponati oziroma ostanki svojih eksponatov iz preteklega obdobja povezuje v nove vizualne sestave in asemblaže. Recikliranje odpadkov in njihov vnos v nova dela je ena od bistvenih značilnosti Kožarićeve metode dela, s katerim nakazuje na proces nenehnega obnavljanja in naglasi zavest o minljivosti vsega bivajočega in kot pravi: »Moj atelje je laboratorij za oživljanje.« Primer njegovega zadnjega in upam, da ne poslednjega destruktivnega akta je ciklus slik Razbijmo okvire! Performativno slike fizično uniči, raztrga, razbije, z okviri vred. Zdi se, da nas avtor poziva, naj prestopimo plan iluzij in si svet ogledamo zunaj mentalnih okvirjev v vsej neposredni pojavnosti in minljivosti.
Pomemben segment Kožarićevega opusa so projekti za urbane intervencije. Med nerealizirane projekte spadajo Rezanje Sljemena, Imenuj jo, kakor hočeš (gigantska skulptura nad ulicami), čez tri nadstropja segajoča plastika točajke in še bi lahko naštevali njegove marsikdaj utopične projekte. Vsekakor je Prizemljeno sonce eden od njegovih najbolj odmevnih javnih spomenikov. Postavljen leta 1971 pred Hrvatskim narodnim pozorištem so ga zaradi vandalističnih posegov Zagrebčanov morali odstraniti, češ, naše sonce spada na nebo, da bi ga ob 900-letnici Zagreba ponovno postavili.
Kožarić je danes akademik, član HAZU, in med njegovimi javnimi spomeniki naj omenim vsaj še Spomenik padlim športnikom, Izsek reke in spomenik A. G. Matošu.
***
Mateja Podlesnik je kustosinja v Mestni galeriji Ljubljana, kjer je trenutno na ogled razstava Ivana Kožarića z naslovom V čudovitih razlikah Enotnost! Razstava, zasnovana v zaokroženih vsebinskih prerezih skozi njegov izjemno razsežni opus, je bila pripravljena v sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti v Zagrebu in obsega preko 200 skulptur, objektov, asemblažev, ready-madov, slik, risb, grafik, fotografij in tkanin.
