Kabinet čudes: Jeklena dvoživka

Plavajoči tank PT-76 je pred 25 leti poskušal blokirati karavanški predor.

Fri, 11.03.2016, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Kljub končnemu zmagoslavju sovjetske Rdeče armade v drugi svetovni vojni so trezne povojne analize nakazale marsikatere pomanjkljivosti in slabosti njenega delovanja, zlasti v luči hudih izgub tako vojakov kot tehnike. Da krvave lekcije pravkar končanega globalnega spopada ne bi bile zaman, so bile nujne spremembe tako v doktrini Rdeče armade kot v pospešenem razvoju ter uvajanju nove oborožitve.

Ta občutek nujnosti sta še stopnjevali rast nezaupanja med nekdanjimi zaveznicami in verjetnost, da lahko hladna vojna hitro preraste v nov, odprt »vroč« konflikt na stari celini.

Eden izmed naukov, do katerih je prišla Rdeča armada pri svojem napredovanju proti zahodu, je bilo spoznanje, da je prečkanje rek precej upočasnjevalo napredovanje in tako onemogočalo izkoriščanje dejavnika presenečenja ter premoči proti oslabljenim nemškim enotam.

Te so povzročale številne preglavice sovjetskim enotam, sploh če so trdovratno branile rečne bregove in ogrožale prečkanje rek ter vzpostavitev mostišča, preden je inženirskim enotam uspelo postaviti pontonske mostove ali prepeljati tanke. Ti so nato nasprotnika potisnili stran od mostišča in omogočili prečkanje preostalim silam. Vsaka takšna operacija je bila logistično izjemno zahtevna, vedno pa je obstajala tudi nevarnost protinapada nasprotnika in uničenja mostišča in enot, ki so bile v tej fazi najbolj ranljive.

Rešitev te težave se je nakazovala z razvojem popolnoma novega lahkega tanka, ki bi bil namenjen izvidniškim nalogam, njegova zasnova pa bi omogočala prečkanja vodnih ovir brez posebne predpriprave. Podane so bile številne idejne zamisli, kot najperspektivnejši pa je izstopal projekt vozila Objekt 740, njegov prototip je bil dokončan leta 1950.

To vozilo so odlikovali preprosta zasnova, solidna mobilnost in takrat inovativni sistem plovbe na vodi. Na vozilu so namreč uporabili sistem vodno-reakcijskega pogona. Pogonska vijaka (ki sta na zadnjem delu vozila, na levem in desnem boku) srkata vodo ter jo potiskata skozi cevi proti izhodnim šobam, ki so na zadnjem delu. Voznik v vodi tako krmari z zapiranjem ali odpiranjem leve ali desne šobe na zadku vozila. Sistem se je izkazal kot izjemno domiseln in praktičen.

Izhodne šobe na zadku vozila so omogočale plovbo in krmarjenje v vodi. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine

Obsežna testiranja prototipov so, z manjšimi popravki, potrdila pravilnost konstrukcijskih rešitev. Vozilo je tako sredi leta 1951 dobilo oznako PT-76 (PT označuje »plavayushchiy tank« oziroma plavajoči tank, številka 76 pa označuje kaliber topa), serijsko proizvodnjo pa so začeli leta 1953 v takratni Stalingrajski tovarni traktorjev (1961 je bila preimenovana v Volgogradsko tovarno traktorjev).

Leta 1958 je sledila posodobitev vozila, ki je dobilo novo oznako PT-76B in kot takšno postalo glavni izvidniški tank ne le Sovjetske zveze in članic Varšavskega pakta, temveč tudi številnih prijateljskih držav po vsem svetu. Samo podvozje vozila je bilo bodisi neposredno bodisi s prilagoditvami uporabljeno za številne druge namene, npr. za družino oklepnih transporterjev BTR-50 ali za specializirana namenska vozila (ASU-85, ZSU-23-4 itd.).

PT-76 ima tri člane posadke, voznika v prednjem delu ter poveljnika in polnilca v zadnjem delu. Poveljnik sočasno opravlja tudi funkcijo namerilca. Zaradi zahtevane plovnosti je trup vozila škatlaste oblike izdelan iz varjenih jeklenih plošč debeline od sedem do 20 milimetrov, na prednji strani pa je valobran, ki se pred plovbo dvigne ročno.

Osnovno oborožitev v različici PT-76B predstavljata top D-56TS kalibra 76,2 mm in sovprežni mitraljez kalibra 7,62 mm. Bojni komplet vsebuje 40 granat, največja hitrost streljanja pa dosega od šest do osem granat v minuti. Zanimiva rešitev je enojni ovalni pokrov na vrhu kupole, skozi katerega v vozilo vstopata tako poveljnik kot polnilec.

Kupola PT-76 z enotnim ovalnim pokrovom na vrhu. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine

Zaradi samega namena vozila je bilo jasno, da sta tako zaščita kot oborožitev v celoti podrejena mobilnosti in plovnosti vozila. V vodi je PT-76 sicer dosegel hitrost 10,2 kilometra na uro in imel 120 kilometrov dosega plovbe, med katero je lahko brez zadržkov uporabljal vso oborožitev.

PT-76 je sodeloval v številnih konfliktih po vsem svetu, najbolj znana pa je njegova uporaba v vietnamski vojni, kjer je razmočen in težko prehoden teren onemogočal razširjeno uporabo klasičnih tankov. Severnovietnamska vojska je s pridom uporabljala amfibijske sposobnosti vozila za nenadne napade na nasprotnika.

Škatlasta oblika PT-76 je pripomogla k dobrim plovnim lastnostim. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine

Poudariti velja, da so se spopadi z nasprotnikovimi tanki skorajda brez izjeme slabo končali za PT-76, ki je bil za tankovske spopade preslabo oborožen in še slabše zaščiten. Vse prednosti tanka PT-76 je bistveno bolje uporabila Indija v spopadih s Pakistanom v letih 1965 in 1971, ko je z domiselno taktiko zadala hude izgube številnejšemu nasprotniku.

Jugoslovanska ljudska armada je leta 1968 kupila 63 tankov PT-76B in z njimi opremila predvsem oklepne in mehanizirane brigade. V sestavi takšnih enot je bila načeloma izvidniška četa, ki so jo sestavljali vod lahkih tankov PT-76 (tri vozila), vod oklepnih izvidniških avtomobilov BRDM-2 (tri vozila) in motorizirani izvidniški vod, ki je imel navadno transportna vozila pinzgauer. Pri začetnem šolanju so sodelovali tudi sovjetski inštruktorji, šolanje vodne plovbe pa je najprej potekalo na rekah Vrbas in Savi, kasneje pa se je izvajalo na znamenitem poligonu Manjača v Bosni.

Vozili PT-76 med prečkanjem reke. Foto: Janusz Magnuski/wikimedia commons

V Sloveniji je imela vod (tri vozila) tankov PT-76 1. oklepna brigada na Vrhniki, ki je imela leta 1991 v svoji sestavi tudi takrat najsodobnejše tanke M-84. 27. junija 1991 je izvidniška četa 1. oklepne brigade JLA dobila ukaz za premik v smeri Vrhnika−Ljubljana−Kranj, končni cilj pa naj bi bila zasedba mejnih prehodov Rateče, Korensko sedlo, Ljubelj, Jezersko in Hrušica na meji z Avstrijo.

En tank je z mešano kolono vozil prišel do mejnega prehoda Rateče, dva tanka PT-76 pa je JLA uporabila v poskusu zasedbe prehoda Karavanke. Na Karavankah se je vnel spopad med obema stranema, uporabljena sta bila tudi oba lahka tanka PT-76, ki ju je tudi zadela TO, vendar brez resnejših posledic. 1. julija se je JLA vdala tako na Ratečah kot na Karavankah, vse tri tanke pa je zasegla TO. Eden izmed njih je danes razstavljen v Parku vojaške zgodovine.

Plavajoči tank PT-76 v zbirki Parka vojaške zgodovine. Foto: Simon Avsec

V kasnejših spopadih na območju nekdanje Jugoslavije je bil PT-76 uporabljen predvsem kot sredstvo ognjene podpore, in ne v predvideni izvidniški vlogi. Vozilo je bilo zastarelo, predvsem pa preveč ranljivo za skorajda vsa protioklepna orožja.

Kljub vsemu se zgodba PT-76 še ni popolnoma končala, saj ga uporabljajo še številne države po svetu, sploh tiste, ki cenijo dejstvo, da se ta jekleni posebnež bistveno bolje znajde v vodi kot na kopnem.

***

Boštjan Kurent, strokovni vodja Parka vojaške zgodovine Pivka.

Prijavi sovražni govor