Tiskane izdaje
Ni ga lepšega kot jesenski sprehod v gozd, ko nas toplo jesensko sonce še vedno prijetno boža skozi že nekoliko obarvane krošnje dreves in nam grmiči leske, polni z lešniki, potešijo popotniško lakoto. Pod nogami že prijetno šumi odpadlo listje in tam med listjem se vzdigujejo vijoličasti plamenčki, ki nas s svojim omamnim vonjem kar vabijo k sebi. Korček, soldatek oziroma večini poznan kot navadna ciklama je rastlina, ki bi morda v drugem letnem času ob obilici cvetočih rastlin ostala prezrta. A jeseni, ko je cvetja že malo, marsikomu predstavlja še tisti zadnji spomin na cvetoče poletje. Že nekoč so namreč vedeli, da ko zacvetijo ciklame, v deželo prihaja jesen.
Vendar zdaj tudi s ciklamami ni več tako, kot je bilo nekoč. Včasih so prve zacvetele že junija, a to je bila prava redkost. V današnjem času pa ni nič nenavadnega, če ciklame zacvetijo že aprila. Kadar je zima mila in se marca ter začetek aprila pojavi suša s sončnimi dnevi, potem ciklame rade zacvetijo že konec aprila ali začetek maja. V zadnjih letih to ne pomeni le cvetenje posameznih primerkov, ampak kar večjih skupinic. Potem njihovo cvetenje običajno ustavi ponovno toplo vreme. Ciklame imajo namreč v svojih genih zapisano, da zacvetijo takrat, ko se po suši ohladi in je dovolj vode.
Nekoč v senožetih, po deževju, po avgustovski košnji, so ciklame množično zacvetele. Rade imajo odprta travnata rastišča, ki se jih kosi. Ker imajo liste povsem pri tleh, košnja zanje ne predstavlja težav. Tudi sušo dobro prenesejo. Gomolji, ki so v notranjosti bolj ali manj okrogli, so na Krasu in Istri, kjer je suša doma, oblikovani bolj sploščeno in skledičasto. Bolj ko so rastline izpostavljene suši, bolj so njihovi gomolji skledičasti, tako da lahko tiste prve padavine ostanejo v tej skledici, kjer se potem razvijejo nova mini očesca, zametki stebelca, ki najprej požene cvetove in šele nato liste. To je značilno za zelo sušne predele. Drugače se listi lahko razvijajo vzporedno s cvetenjem. Gomolj je lahko skrit tudi do pol metra ali več globoko.
Korček, soldatek ali navadna ciklama (Cyclamen purpurascens). Foto: Jože Bavcon
Prav listi pa so pri ciklamah še posebej zanimivi. Tako bleščeči in različni so, da so kot pravi prstni odtis posamezne rastline. Skoraj vsaka ima malo drugačnega, le da je ta raznolikost ponekod bolj opazna kot drugje. Listi so zloženi kot dežnik nad rastlino. Se nekoliko strehasto prekrivajo, da v zimskem času voda zdrsi z rastline in se ne zadržuje na gomolju. Listi so zimzeleni in pravi bleščeč zimski okras rastline. Prav ta njena zimzelenost daje rastlini zelo veliko hortikulturno vrednost. Zato ni čudno, da je bila naša navadna ciklama zelo oboževana tudi kot lončnica, in to še celo pri nas.
Cvetovi se torej pri ciklami razvijejo jeseni. Oprašen in oplojen cvet nato razvije plodno glavico, v kateri so semena, in jo spiralasto navije povsem do gomolja. Plod dozori šele junija do julija naslednjega leta. Semena najpogosteje raznašajo mravlje. Seme najbolje kali prav v zavetju matične rastline, kar je spet nenavadno. Ti mali, mladi, povsem okrogli gomolji se potem zaradi aktivnosti podzemnih živali in zmrzali odkotalijo naprej. Zato je ljudsko ime katanek pravšnje zanjo.
A ne samo to, ciklama je prava mačka med rastlinami. Kakorkoli se kotali po strmini, se vedno obrne tako, da so korenine obrnjene proti zemlji. Z njimi se nato spet pritrdi v podlago in raste naprej. Prav tako se na meliščih prepusti drsečemu terenu. Stebla lezejo s terenom navzdol in se odebelijo v zelo nepravilne in podolgovate oblike gomoljev z mnogo očesi. Nato se navadno odlomijo in odženejo cvetovi ali listi. Matični gomolj pa ostane višje.
Izmed 23 vrst ciklam raste v Sloveniji ena sama vrsta. V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani imamo veliko zbirko ciklam iz vse Slovenije. Ta zbirka je tako zanimiva, da je bila leta 2013 kot izredno bogata in zanimiva raziskovalna zbirka predstavljena v izredno obsežni monografiji celotnega rodu ciklam, ki jo je izdal znameniti angleški kraljevi vrt Kew skupaj s svetovnim združenjem za ciklame v Londonu.
***
Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
