Tiskane izdaje
Ali veste, da poznavalci uvrščajo kocke med ene najbolj priljubljenih igrač že od konca 17. stoletja? Lesene, kamnite ali plastične? Tiste, s katerimi lahko zgradiš grad, hišo, avto ali tiste, s katerimi sestaviš sliko znanega pravljičnega junaka? S katerimi ste se pa vi igrali? Tudi muzejskega prostovoljca, gospoda Petra Krapeža je igra z njimi v otroštvu prevzela.
»Vse se začne pri igračkah«. Tako je začel pripoved o spominih na svoje otroštvo in igrače. »Starši so mi vedno kupovali ali izdelovali igrače, ki so omogočale ustvarjalnost ter razvoj domišljije, spretnosti, vztrajnosti in reda. Med drugo svetovno vojno je naša družina živela v Mariboru. Za božič leta 1943 sta me pod smrečico čakali kar dve igrači. To je bilo presenečenje. In veselje. Vem, da sem še dolgo razmišljal, in vidite - tudi nikoli pozabil -, zakaj sem bil tisto leto tako bogato obdarjen. Danes ne bi bilo to nič posebnega, takrat pa ... Težke čase vojne sta mi polepšali kar dve konstrukcijski igrači, obe skrbno zloženi v leseni, oziroma kartonski škatli: Ankerjeve kamnite kocke in Matador.
Kamnite kocke so bile zložene v leseni škatli. Na pokrovu je bil napis Richter's Anker Steinbaukasten in ilustracija družine, ki skupaj sestavlja kocke. Na spodnji strani pokrova je seznam vseh sestavnih delov. Originalno je bilo v škatli 54 kock, v 17 različnih oblikah, v odtenkih rjave, rdeče in sive barve. Spominjam se, da so bila priložena tudi navodila za sestavljanje dveh ali treh objektov. Tako si lahko sestavljal ob pomoči načrta ali z lastno domišljijo. Kocke, ki sem jih dobil, so bile osnovni komplet.
Seveda sem jih bil neznansko vesel, a kaj, ko jih ni bilo dovolj, da bi zgradil garažo za moj pločevinasti avtomobilček na navijanje. Tako kot pri današnjih sistemih kock, si lahko tudi takrat dokupoval kocke za večje »gradnje«. Pa sem z iznajdljivostjo prišel do rešitve za primerno garažo le z osnovnim kompletom. Pomagal sem si z lesenimi letvicami. S pomočjo letvice sem razširil vhod v garažo, saj je bila ena kocka z obokom preozka. Na letvico sem postavil dve kocki z obokom in tako je moj avtomobilček našel parkirišče v kamniti garaži.
Kamnite kocke so na ogled v Otroškem muzeju Hermanov brlog v Muzeju novejše zgodovine Celje. Foto: Sherpa
Oče je v Mariboru delal kot trgovski pomočnik in prav verjetno je, da je obe igrači za darilo kupil v Gosposki ulici, ki je bila takrat ena najbolj živahnih mestnih ulic, polna različnih trgovin. Oče je bil zelo redoljuben. V službo se je vozil s kolesom. Preden je prišel domov na kosilo, sem moral vedno pospraviti kamnite kocke in druge igrače, saj je mama rada rekla: 'Da oče ne bo hud.' In sem jih vedno tudi pospravil.
Ko smo med prazniki ali počitnicami obiskovali stare starše na Teharjah, igrač nisem nosil s sabo. Ni bilo potrebe, saj je bilo možnosti za igro neskončno. Vedno pa sta bila zabava in igranje prepletena z dolžnostmi. Pomagal sem stari mami v zeljniku, pobiral jajca iz gnezd ali se radovedno družil s starim očetom v njegovi mizarski delavnici. Tam sem se srečal s posebnimi gradniki, lesenimi kockami. Od okenskih okvirjev in podbojev za vrata, ki jih je dedek izdeloval, so nastajali nadvse primerni »odpadki« za igro, imenovani »abšnit«. Lesene kocke so bile običajno v treh ali štirih dimenzijah in so omogočale gradnjo različnih stvaritev, ali pa po naročilu dedka, le enostavno in zabavno zlaganje po dimenzijah v velik lesen zaboj.«
Kdo ve, morda je ravno igra in ustvarjanje arhitekturnih kreacij iz kamnitih kock ali igra z lesenimi kockami v dedkovi mizarski delavnici vplivala na mladega Petra, da se je odločal med študijem arhitekture in gozdarstva. Oboje ga je veselilo. Odločitev je bila težka, a, kot sam pravi - pravilna. Odločil se je za gozdarstvo. Če malce hudomušno zaključimo: Zmagale so dedkove lesene kocke.
Kamnite kocke so vpisane v zbirko Otroško življenje z oznako OŽ3646. Mere: 23 x 38,5 x 4 cm. Foto: Sherpa
***
Jožica Trateški je kustodinja Muzeja novejše zgodovine Celje.
