Tiskane izdaje
Verjetno se ne bi pretirano zmotili, če bi zapisali, da je v zavesti večine Slovencev obvezno služenje vojaškega roka povezano s spomini na najpogostejši rod vojske − pehoto. Pa vendarle so v preteklosti kar nekaj naših prednikov rekrutirali tudi v nekdaj precej bolj »prestižno« konjenico. Od 42 konjeniških polkov, kolikor jih je leta 1914 premogla Avstro-Ogrska, je za nas najbolj zanimiv 5. štajersko-koroško-kranjski dragonski polk, katerega pripadnike je ljudstvo po polkovni številki prekrstilo v »finfarje«.
Iz slovenskega etničnega ozemlja je posamezne rekrute, tedaj še kot kirasirski polk, dobival že od konca 18. stoletja. Tik pred prvo svetovno vojno je imel predvsem med moštvom okoli tretjino Slovencev (večina častnikov je bila Nemcev), nastanjen pa je bil v vojašnicah v Mariboru, Slovenski Bistrici, Gorici in Ljubljani.
Po stari navadi so imeli pehotni in konjeniški polki skupne avstro-ogrske vojske tudi svoje častne polkovnike, tako imenovane imetnike, praviloma domače in tuje plemiče in kronane glave ali zaslužne višje častnike. Častni polkovnik 5. dragonskega polka je v zadnjih letih svoje vladavine postal ruski car Nikolaj I. Romanov, praded zadnjega ruskega carja Nikolaja II. in menda tudi veliki vzornik aktualnega ruskega predsednika Vladimirja Putina. Polk je carjevo ime nosil vse do začetka prve svetovne vojne in nastopa vojne z Rusijo leta 1914.
Med vojno se je polk bojeval večinoma na vzhodnem bojišču, po razpadu Avstro-Ogrske pa je iz njegovega nadomestnega eskadrona v Mariboru nastal Slovenski konjeniški polk, ki se je 1919 udeležil bojev za severno mejo.
Ruski car Nikolaj I. Romanov. Foto: Goriški muzej
Če primerjamo število ohranjenih predmetov z nekaterimi drugimi »slovenskimi« polki Avstro-Ogrske monarhije, je zapuščina 5. dragonskega polka relativno velika. Kar nekaj je najdemo tudi v slovenskih muzejih, navsezadnje je bila polku pred leti posvečena tudi razstava avtorja dr. Sergeja Vrišerja.
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije med drugim hranimo signalni rog, ki ga je 11. septembra 1916 polku podarila Mestna občina Maribor, tokrat pa predstavljamo dve častniški bluzi. Uniforme avstro-ogrskih dragoncev se med letoma 1868 in 1915 niso bistveno spreminjale. Tudi po uvedbi manj vidnih barv v začetku 20. stoletja, so konjenico reforme uniformiranja večinoma obšle. V vojno so tako dragonci vstopili z značilnimi grebenastimi čeladami, rdečimi hlačami, modrimi paradnimi suknjiči in kratkimi podloženimi površniki »pelzi«. Konservativno vztrajanje na »tradicionalnih« barvah in krojih je avstro-ogrska konjenica z velikimi žrtvami plačala v prvih mesecih vojne.
Bluzi podpolkovnika (levo) in nadporočnika 5. dragonskega polka. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Obe bluzi, ki jih hrani naš muzej, sta pripadali častnikoma. Nekoliko starejša je bluza z oznako nadporočnika, ki je bila verjetno nošena med letoma 1908 in 1914. Druga je nekoč pripadala enemu od maloštevilnih podpolkovnikov polka. Najverjetneje gre za izdelek iz let 1916−1918, ko so se takšne uniforme nosile le še na sprejemih in podobnih slovesnostih, saj so jih na fronti v letu 1915 zamenjale uniforme ščukasto in kasneje poljsko sive barve.
Obema bluzama je skupen predpisan kroj in polkovni oznaki polka − »cesarsko rumena« barva ovratnika in manšet ter srebrni gumbi. Ostale razlike v videzu so pri uniformah častnikov pogoste. V nasprotju z moštvom so si častniki namreč morali uniformo in opremo kupiti sami. Izbira krojača, blaga, deloma celo kroja, je predvsem bluze naredila do neke mere unikatne.
Lasten, pogosto ne majhen izdatek častnika je pomenil, da je bila uniforma tudi po odhodu iz vojske njegova last. Vsaj nekateri deli so tako nemalokrat postali del družinske zapuščine in zato ne preseneča, da se je do današnjih dni ohranilo bistveno več častniških kot pa običajnih vojaških uniform.
Suknjič podpolkovnika 5. dragonskega polka. Po številu vrvic za obešanje odlikovanj bi lahko pripadal Emmerichu Götzu ali morda baronu Hieronymusu Airoldiju. Podpolkovnik Götz je pri nas poznan predvsem kot eden od udeležencev sestanka višjih mariborskih častnikov 1. novembra 1918, kjer je Rudolf Maisterraz glasil Maribor za jugoslovansko ozemlje in v imenu nove vlade prevzel poveljstvo nad mestom in Spodnjo Štajersko. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
»Našega« dragonskega polka že skoraj stoletje ni več, za njim pa ostajajo dobri in slabi spomini ter zgodbe, predmeti in nekateri kraji, ki nam v zavest prikličejo podobe »finfarjev«. Ljubljančani si, denimo, lahko ogledajo obnovljeno tako imenovano Nušakovo vojašnico na Ziherlovi ulici v Trnovem. Tu je v letih pred 1. svetovno vojno domoval eskadron polka, mnogim pa je stavba bolj poznana kot domovanje glavnih junakov filma »To so gadi« iz leta 1977.
***
Marko Ličina je kustos v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
