Kabinet čudes: Kovček za vohunjenje

Kovček, ki je bil vsem na očeh, a hkrati neopazen, je v resnici sprejemno-oddajna postaja.

pet, 09.02.2018, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic, Muzej novejše zgodovine Celje in Notranjski muzej Postojna.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Dandanes si mnogi le stežka predstavljajo življenje brez mobilnega telefona ali podobne prenosljive komunikacijske naprave. Že sama misel na nezmožnost takojšnjega pogovora ali povezave na katero od družbenih omrežij je dovolj velik razlog za slabo voljo. Seveda vedno ni bilo tako. Verjetno bi morali biti stari vsaj 30 let, da bi se še spomnili telekomunikacijske naprave, ki je bila sicer prenosna, vendar ste jo le stežka spravili v žep.

Menda je vohunjenje in zbiranje različnih informacij ena najstarejših človekovih dejavnosti. Prav toliko je verjetno staro tudi vprašanje, kako zaupne informacije posredovati do drugega. Tudi pravilno zakodirano sporočilo je bilo skozi zgodovino treba dostaviti, pogosto v obliki pisem, skritih v različnih predmetih.

Do druge svetovne vojne je razvoj sprejemno-oddajnih radijskih postaj manjših dimenzij vsaj delno rešil težavo prenosa informacij, hkrati pa zdaj ni bilo več tako pomembno fizično skriti samega sporočila, temveč zakriti samo napravo, ki je prenos sporočila omogočala. Večina se danes ob ogledu katerega od starejših filmov o Jamesu Bondu le muza ob pogledu na množico na videz vsakdanjih predmetov, ki v sebi skrivajo kakšen nepogrešljiv del opreme. In vendar so podobni predmeti obstajali.

Predstavljeni predmet je za večino ljudi predstavljal običajen kovček. Do njegovega prihoda v naš muzej so namreč le redki spoznali njegov pravi namen. Naš kovček je pravzaprav britanska sprejemno-oddajna postaja »Type A. Mk II«, le ena od nekaj tipov, ki so jih med 2. svetovno vojno uporabljali vohuni in odporniške skupine, delujoče na okupiranem ozemlju po vsej Evropi. Kot navaden kovček na ulici ni vzbujala pretirane pozornosti in tako je omogočala potrebno mobilnost, ki bi bila z večjimi postajami težja ali celo nemogoča. Odkritje postaje bi takrat namreč za osebo, pri kateri bi jo našli, v najboljšem primeru pomenilo zapor ali taborišče, pogosto pa tudi smrt.


Kovček z britansko sprejemno-oddajno postajo. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenijo

Predstavljeno postajo so od zahodnih zaveznikov prejeli slovenski partizani in z njo junija 1944 poskušali vzpostaviti zvezo s štabom IV. operativne cone na Štajerskem in Glavnim štabom Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije v Beli krajini. Ker pa je bila prešibka, jim to ni uspelo in so morali za ta namen v Ljubljano poslati zmogljivejšo. Naš »kovček« je bil tako zaupan telegrafistki, ki ga je v Ljubljani uspešno skrivala vse do konca vojne, po njej pa predala muzeju.

***

Marko Ličina je kustos v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Prijavi sovražni govor