Tiskane izdaje
Z vidika umetnosti smo v letu, ki se izteka, praznovali natanko 150 let od premiere znamenite opere Tristan in Izolda, ki je Richarda Wagnerja neizpodbitno zapisala v glasbeno zgodovino. Njenih par uvodnih taktov je postalo tako rekoč sopomenka za človeško osamljenost, hrepenenje, celo melanholijo. Prihodnje leto, 2016., bomo praznovali natanko 500 let od odkritja najbolj odmaknjene naseljene otoške skupine na planetu Zemlja, otočja Tristan (Tristão) da Cunha, od koder boste do naslednjih znakov civilizacije prepotovali kar 2000 kilometrov. In naposled bo v letu 2017 minilo natanko 50 let od podpisa prvega mednarodnega sporazuma o vesolju, našem skupnem prostoru razmisleka o najbolj nemogočih razdaljah.
S tem sporazumom je bilo povsod nad Kármánovo črto, ki poteka nekje pri 100 kilometrih nadmorske višine ter ločuje Zemljino atmosfero od dejanskega vesolja, prepovedano vsakršno oboroževanje (opomba: k temu je pozival že Herman Potočnik Noordung v svoji knjigi iz leta 1928) in so bili vsi morebitni materialni viri razglašeni za javno dobro celotnega človeštva. Do današnjega dne je sporazum podpisalo ali ratificiralo več kot sto držav, med njimi vse najpomembnejše udeleženke trenutnih vesoljskih programov (ne pa tudi Slovenija). A vendar ravno v teh mesecih potekajo vroče debate o vseh, ki bi se radi izognili tej nenavadno etični civilizacijski zavezi sredi prostranega vsemirja in humanistične ideale znova potegnili v polje interesa vojske ali kapitala.
Zakaj torej teh nekaj zelo sorodnih si številk, katerih skupna tema je razmerje med nezamejenim in neznatnim? V območju med 300 in 500 kilometri nad Zemljo, na nizki orbiti (ang. Low Earth Orbit ali LEO), se zadnjih 40 let nahajajo moderne vesoljske postaje. Trenutno deluje samo ena (kitajska še ni v polnem obratovanju): Mednarodna vesoljska postaja (MVP; ang. ISS). Da se kozmonavti ali astronavti na tem otoku človeškega sredi nečloveškega in morda po številkah sodeč ne najbolj odmaknjenem, vsekakor pa najvišje ležečem in izredno osamljenem bivališču lahko počutijo čim bolj domače, je v veliki meri zaslužna prav vesoljska hrana.
Če najprej obrnemo pogled v preteklost, bomo zagledali preproste prizore iz življenja prvih vesoljeplovcev: Jurij Gagarin je preparate, kot sta mesni pire in čokoladna omaka, vase vsrkal iz nekakšne tube za zobno pasto. German Titov, drugi človek, ki je obkrožil Zemljo, je bil obenem prvi, ki je v vesolju moral bruhati. S tem se je sprožil cel kup pomislekov o tem, kako pravzaprav organizirati prehrano v breztežnosti. Mimogrede, še danes se večina vesoljske hrane preizkuša na tako imenovanih »bruhalnih kometih« oziroma velikih letalih za parabolične lete, v katerih nastajajo kratka obdobja breztežnosti. Na ameriški strani so se pionirji, kot je bil John Glenn in za njim astronavti programa Mercury, zadovoljili s hrano v obliki majhnih kock, zamrznjenih praškov in napol utekočinjenih obrokov, spet spravljenih v aluminijaste tube. Te so torej očitno zaznamovale začetke prehranjevanja v vesolju.
Danes se v izboru jedi na MVP zrcali kopica kulturnih vzorcev, med katerimi poteka svojevrsten dialog, tudi glede načina priprave. Najti je moč celo vrsto tradicionalnih jedi, od japonske »ramen« juhe do legendarnega ruskega »boršča«. Po drugi plati obstaja kup omejitev: na postaji imajo svojo pečico, ne pa tudi hladilnika, na zalogi je sorazmerno sveže sadje, na primer jabolka, ni pa tekoče vode. Testenine so v vakuumsko zaprtih vrečkah in posebej skladiščeno vodo jim je treba dovesti po slamici. Posoliti ali posladkati si ne moreš prav ničesar - vsaj ne na zemeljski način. Hrana v vesolju mora biti namreč čimbolj kompaktna: mehurčki vode hitro odlebdijo po svoje, prav tako začimbe ali, recimo, krušne drobtine. Meso mora biti ne le predhodno kuhano, marveč tudi obsevano in sterilizirano, da tam zgoraj ostane užitno na sobni temperaturi. Najbrž so bile na podoben način »kuhane« tudi znamenite kranjske klobase, ki jih je pred nekaj leti na postajo prinesla astronavtka slovenskega rodu Sunita Williams.
Sunita Williams med obiskom v Lešah pri Tržiču leta 2013, kjer je med drugim prejela v dar tudi kranjsko klobaso. Prve, ki jih je odnesla na postajo, so bile sicer iz mesarije Ažman iz njenega rojstnega mesta Euclid v Ohiu. foto: Tomi Lombar/Delo
Nekaj primerkov sodobne ruske vesoljske hrane ima že nekaj let, v sklopu različnih razstav ali kar tako, na ogled tudi KSEVT. V večjih muzejih po svetu in nekaj dobro obiskanih spletnih straneh si lahko takšno hrano tudi precej enostavno kupite, saj se v mnogočem še zmeraj ne razlikuje od drugih posebej obdelanih živil na Zemlji. Poglavitno je, da astronavti in kozmonavti na trenutni vesoljski postaji uporabljajo hrano z vedno več različnih koncev sveta ter s tem razvijajo kulturno izmenjavo - pri sestavinah, pripravi, pa tudi pri samem druženju ob skupnih obrokih, kar lahko pogosto spremljate v kratkih video dnevnikih MVP. Skupno obedovanje raznolikih narodnosti, ras in pripadnosti v vesolju je torej eden tistih drobnih antropoloških opomnikov, da vesolje je in mora ostati prostor skupnega delovanja.
***
Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt).
