Tiskane izdaje
Pripadata velikim mačkam, prepoznate ju po vzorcu kožuha, ki je značilno »leopardji«. Sta iz podvrste perzijski leopard, ki je ena od večjih podvrst, saj njeni pripadniki tehtajo do 90 kilogramov in so dolgi povprečno 158 centimetrov. Ta podvrsta leopardov je tudi najbolj ogrožena med leopardi v naravnem okolju.
Zgodovina perzijskih leopardov v ZOO Ljubljana
Perzijske leoparde gojimo v ZOO Ljubljana od leta 1998, ko je k nam, iz ZOO Bojnice na Češkem, prišel prvi triletni samec z imenom Barnie. Tri leta pozneje se mu je pridružila samica Akira, ki se je skotila v ZOO Hannover. Dobro sta se razumela, vendar nikoli nista imela mladičev. Leta 2006 smo jo oddali v ZOO Jeruzalem, ker je mednarodni koordinator za to vrsto z novimi genetskimi analizami ugotovil, da genetsko nista skladen par. Še isto leto smo Barniju pripeljali novo, mlado samico Širin. Tri leta pozneje sta nas nagradila z mladiči. Barnie je, v visoki starosti, zaradi bolezni poginil leta 2014. Širin pa smo leta 2015 pripeljali samca Kiana iz Nemčije in zdaj ponovno upamo, da bo imela mladiče.
Šestdelna ograda
Njuna ograda je bila postavljena okoli leta 1974. Od takrat je bila večkrat prenovljena in jo imata danes leoparda samo zase, s tem pa imata štirikrat več prostora kot na začetku. Sestavljata jo dva notranja prostora, dva srednja in trije zunanji prostori. Povezujejo jih lopute, ki se odpirajo od zunaj. Ker leopardi tudi plezajo, imata leseno pohištvo na več nivojih, s čimer se uporabna površina poveča tudi po višini. To jima zelo ustreza, saj imata na višini počivališča in tudi razgledišča, kar je za te mačke izredno pomembno.
Prostor res ni tako velik, kot bi bil v naravi, in ograda obiskovalcem žal res ni prijetna na pogled, a je z razporeditvijo prostorov in plezal maksimalno izkoriščena ter vsebuje prav vse, kar Kian in Širin potrebujeta. Sta veliki mački, te pa ležijo, spijo, počivajo in si negujejo kožuh tudi do 20 ur na dan. Preostali čas jima zapolnimo z obogatitvijo okolja, ki je za dobrobit živali ključna − to je zagotavljanje okolja, ki ponuja živalim fizične in mentalne izzive. V ogrado posujemo različne začimbe, ki jih ovohavata in se po njih valjata, jima damo različne igrače (nekatere so za moč, druge mentalni izziv), obroke jima damo tako, da se zanje malo potrudita, ter vsakodnevno na najrazličnejše načine skrbimo, da se dobro počutita, saj njiju sama estetika ograde prav nič ne moti.
Kar pet od devetih podvrst, med njimi tudi perzijski leopard, je na rdečem seznamu IUCN vodenih kot ogrožena ali celo kot kritično ogrožena vrsta. Foto: Petra Hrovatin
Na teden vsak leopard poje okoli deset kilogramov hrane. To so lahko miši, podgane, kunci, piščanci, prepelice, kokoši, drobnica ali pa govedina z veliko kostjo. Dodajamo tudi vitamine in minerale za velike mačke.
Evropski vzrejni program
Živalski vrt Ljubljana, skupaj s preostalimi vrtovi v Evropi, sodeluje v evropskem vzrejnem programu za to redko in ogroženo podvrsto. V rodovni knjigi je vpisanih okrog sto perzijskih leopardov. Prizadevamo si vzrediti genetsko čim bolj pestro populacijo za namene vračanja v divjino, če bi se pokazale takšne potrebe.
Od puščav do gorskih predelov
Od vseh divjinskih mačk leopardi poseljujejo največ različnih življenjskih okolij: od puščav in travnatih savan do tropskih gozdov in gorskih predelov. Perzijski leopardi živijo v listnatih gozdovih, subalpskih travnikih in skalnih soteskah v Visokem Kavkazu in v gorskih stepah in brinovih gozdovih v Malem Kavkazu in Iranu. Največ osebkov (500−800) te podvrste živi v Iranu.
Lovci iz zasede
Leopardi so lovci iz zasede in dobri plezalci, o čemer priča tudi njihova telesna konstitucija. Imajo namreč močne, a kratke noge, lopatice s posebnim prirastiščem za plezalne mišice in močne čeljusti, zaradi česar lahko plenijo tudi živali večje od sebe. Na plen skočijo iz zasede in mu skoraj nikoli ne sledijo, če naskok ne uspe. Največkrat uplenijo srne, divje koze in ovce, perzijske gazele, kavkaške kozoroge, muflone in divje svinje. Včasih uplenijo tudi ježevce, zajce ali celo domače živali.
Samo mama
Običajno so leopardi samotarske živali, družijo se le v obdobju parjenja. Vrhunec paritvene sezone pri perzijskih leopardih nastopi pozimi. V enem leglu sta najpogosteje dva mladiča, ob kotitvi težka okoli 550 gramov in slepa. Samice mladiče skrijejo v gostem grmovju in spodmolih, da jih zavarujejo pred morebitnimi plenilci. Mladi leopardi shodijo pri dveh tednih, pri šestih do osmih tednih, ko začnejo jesti trdo hrano, pa že redno zapuščajo skrivališče.
Širin počiva na hrbtu. Foto: Petra Hrovatin
Ogroženi zaradi človekaLeopardi so v svojih življenjskih okoljih pomembni kot krovne vrste v prehranjevalni mreži kot plenilci, raznašajo tudi pelod in semena, ki se primejo njihovega kožuha.
Kar pet od devetih podvrst, med njimi tudi perzijski leopard, je na rdečem seznamu IUCN vodenih kot ogrožena ali celo kot kritično ogrožena vrsta.
Pri perzijskih leopardih največji dejavnik ogroženosti predstavlja drobljenje njihovega okolja zaradi dejavnosti ljudi. Tako so posamezne populacije vedno bolj omejene na majhna območja in zelo oddaljena od sosednjih populacij. Vsaka šteje le okoli sto odraslih osebkov. Ogrožajo jih tudi divji lovci.
Ohranjanje podvrste v živalskih vrtovih in divjini
Število perzijski leopardov v divjini je ocenjeno na okoli 1290 živali. Trenutno poteka na območju Rusije, Irana, Armenije in Gruzije nekaj programov, namenjenih ohranjanju te podvrste. Projekti vključujejo zbiranje bioloških podatkov, povečevanje zavarovanih območij, vzdrževanje koridorjev ter izobraževanje javnosti.
Številnost teh plenilcev v okolju je nujno povezana z dostopnostjo plena, zato je za ohranjanje velikih mačk pomemben tudi nadzor nad populacijo kopitarjev in drugih vrst v tem okolju.
Ali veš?
• Latinsko ime podvrste perzijskega leoparda saxicolor pomeni »skalnate barve«.
• V narodnem parku v Sočiju (Sochi National Park) v sodelovanju z organizacijo WWF od leta 2009 gojijo leoparde z namenom vračanja v divjino.
• Mine, zlovešči ostanki vojn na Iransko-Iraškem območju, na neki način koristijo perzijskim leopardom, saj odvračajo divje lovce.
• V srednjem veku so verjeli, da leopardi nastanejo po parjenju levov z bajeslovnimi bitji pardi in tako nastanejo bitja z leopardjim telesom in kačjo glavo.
***
Mag. Irena Furlan je biologinja in pedagoška vodja v Živalskem vrtu Ljubljana.
