»Moj mali tank«

Gosenični kabriolet je bil najštevilnejše oklepno vozilo v svetovnem merilu.

sre, 20.04.2016, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Med obsežno zbirko oklepnih vozil v Parku vojaške zgodovine zagotovo izstopa mali britanski gosenični posebnež, katerega uradno ime se sicer glasi univerzalni transporter Carden-Loyd, vendar je bistveno bolje poznan pod imenom bren carrier (nosilec mitraljeza bren). Gre za najmanjše in najlažje oklepno vozilo (skupna masa 3,2 tone) v trenutni zbirki parka, ki pa obenem nosi tudi rekord enega najbolj proizvajanih oklepnih vozil vseh časov. Do leta 1960 je bilo v Veliki Britaniji in drugih zavezniških državah (Avstralija, Nova Zelandija, Kanada, ZDA ...) izdelanih več kot 113.000 primerkov.

Zametek poznejšega vozila je mogoče zaslediti v družini tanket carden-loyd, zlasti modela Mk.4, ki so jih v Veliki Britaniji začeli razvijati v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1934 je podjetje Vickers Armstrong (1928 se je združilo s tovarno Carden-Loyd) razvilo vozilo D50, ki naj bi služilo bodisi kot nosilec mitraljeza bodisi kot vlečni traktor za manjši poljski top.

Že leta 1936 so s tovarniških trakov zapeljali prvi primerki novega vozila, čemur pa so kmalu sledile številne različice, kot so »izvidniški transporter«, »transporter srednjega (Vickers) mitraljeza«, »transporter mitraljeza bren« itd. Vsa vozila so se med seboj le malo razlikovala, tako da sta tudi v luči poenostavitve proizvodnje, vzdrževanja in preprečitve splošne zmede prevladala pragmatizem in odločitev, da se uvede proizvodnja enotnega univerzalnega transporterja.

Britancem je leta 1940 voda že pošteno lila v grlo, saj so začeli spoznavati vso moč nemškega vojaškega stroja, kar ni več dopuščalo časa za gostilniške debate in izumljanje novih in novih različic vozila, ki so dobile bolj ali manj kozmetične popravke, imela pa so poguben vpliv tako na racionalnost proizvodnje kot na poznejše vzdrževanje na terenu.

Zadnji del oklepnega vozila, z izrazito škatlasto obliko. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine

Univerzalni transporter se je od predhodnih modelov razlikoval v tem, da je imel zadnji del trupa bolj škatlasto obliko, z več prostora za posadko. Imel je dva člana posadke, voznik je bil po angleško postavljen na desno stran, krmiljenje pa je potekalo prek pravokotno postavljenega volana. Poveljnik/mitraljezec je bil postavljen levo, motor je bil umeščen v srednji del vozila, levo in desno od njega pa so bili sedeži za vojake ali opremo. Fordov bencinski motor V8 je s svojimi 85 konjskimi močmi omogočal hitrosti do 50 kilometrov na uro, domet pa je bil okoli 250 kilometrov. V različici pehotnega transporterja je bil lahko nad motorjem pritrjen še en mitraljez tipa bren.

Tekom druge svetovne je bren carrier popolnoma upravičil svoj ime − univerzalni. Vozilo je bilo nepogrešljiv del oborožitve britanske vojske in drugih pripadnic Commonwealtha, sodelovalo pa je na tako rekoč vseh bojiščih; zajete primerke sta uporabljali tudi italijanska in nemška vojska.

Bren carrier med manevri. Foto: Wikipedia

Po vsej verjetnosti se je ravno eden izmed zajetih bren carrierjev, ki je bil v nemški službi, znašel v rokah I. partizanske tankovske brigade. Vozilo, ki je tako med vojno nepredvideno zamenjalo kar tri lastnike, je ostalo ovekovečeno na fotografijah prihoda partizanov v Trst 1. maja 1945. Namesto mitraljezov bren je dobilo dva nemška mitraljeza MG34 in dodatne kovinske ščite. Tako je postalo tudi del naše vojaškozgodovinske dediščine.

Vojaški muzej Slovenske vojske je primerek, ki danes domuje v zbirki partizanskih oklepnih enot Parka vojaške zgodovine, uspešno pridobil z zamenjavami v tujini in tako zaokrožil zbirko eksponatov takratnega obdobja. Mali posebnež pa še vedno marsikod po svetu navdušuje s svojimi zmogljivostmi, saj je med zbiratelji izjemno iskan in priljubljen.

Boštjan Kurent je strokovni vodja Parka vojaške zgodovine.

Prijavi sovražni govor