Tiskane izdaje
V tem nagnjenju je človek morda najbolj zašel s poti razumevanja naravnih zakonitosti. Med zakoni narave namreč ne najdemo takega, ki bi predpisoval lastništvo čudes, ki jih hrani najbogatejši kabinet, to je narava sama. To je tudi eno od sporočil fotografskega projekta Geneza brazilskega fotografa Sebastiãa Salgada, ki nam skozi svoje fotografije prinaša lepote in čuda narave, ki nikomur ne pripadajo, in smo prav zaradi tega vsi odgovorni za njihov nadaljnji obstoj in ohranitev.
Sebastião Salgado je januarja 2004 na Galapaških otokih, po Darwinovih stopinjah začel svojo prvo od 32 odprav z namenom fotografirati skorajda polovico našega planeta, ki še ostaja razmeroma neprizadeta od človekovih neposrednih posegov. Tu je naletel na izredno zanimivo, na prvi človekov pogled nič kaj privlačno žival − morskega legvana.
Povsod drugod po svetu so legvani kopenske živali; biologi ugotavljajo, da so kot take na Galapaške otoke tudi prišli z več kot tisoč kilometrov oddaljene ameriške celine − med njihovimi razlagami prevladuje teorija, da so sem preprosto pripluli na deblih dreves in drugih morskih naplavinah. V svojem novem okolju so razvili izredno prilagoditev življenju v in ob morski vodi: naučili so se plavati in potapljati, se prehranjevati zgolj z algami, ki jih iščejo na morskem dnu, ter razvili žleze, s pomočjo katerih sol, zaužito z morsko hrano in vodo izprhajo iz telesa skozi nosni odprtini. Po plavanju in potapljanju v mrzli morski vodi, pri čemer se lahko potopijo do devet metrov globoko in dih zadržujejo celo uro, se morajo morski legvani kot hladnokrvni kuščarji ogreti nazaj na svojo telesno temperaturo, ki je okoli 35,5 stopinje Celzija. To dosežejo s sončenjem na toplih skalah ob morju, kjer jih je v svoj objektiv ujel tudi Sebastião Salgado.
Morski legvan (Amblyrhynchus cristatus). Galapaški otoki. Ekvador. 2004. Foto: Sebastião Salgado/Amazonas Images
Fotografija tace morskega legvana razkriva fotografa z občutljivim očesom za tiste podrobnosti opazovanega sveta, ki zanj vzbujajo posebej pomenljive miselne povezave. Tako morskega legvana ni fotografiral v celotni postavitvi, temveč le del njegovega telesa, ob katerem razmišlja: »Ta plazilec ima po definiciji zelo malo skupnega z našo vrsto. A ko sem dobro pogledal njegovo sprednjo nogo, me je spomnila na roko srednjeveškega viteza. Ob luskah sem pomislil na verižni oklep, pod katerim sem videl prste, podobne mojim! Rekel sem si, da je ta legvan moj bratranec. Pred očmi sem imel dokaz, da vsi prihajamo iz iste celice, nato pa se je vsaka vrsta sčasoma razvijala po svoje in glede na ekosistem, v katerem je živela.«
Salgadovo sporočilo vsake od 245 fotografij Geneze ni zgolj dokument obstoječe lepote sveta, ki nas še obdaja. Njegove podrobnosti opazovanega sveta v nas zato vzbujajo zavedanje o soobstoju in enakopravnosti sobivanja tisočerih čudes narave. Naravni ekosistemi so namreč največji sanktuariji, najobčutljivejša zatočišča življenja in najbogatejši kabineti čudes, ki jih moramo varovati skrbneje od česarkoli, kar imamo v svoji posesti in kar je kdaj uspelo ustvariti človeku − ki je sam vendarle le eno od čudes narave.
Antarktični pingvini (Pygoscelis antarctica) na ledeni gori med Otokom Zavodovskega in Visokim otokom. Južni Sandwichevi otoki. 2009. Foto: Sebastião Salgado/Amazonas Images
***Marija Skočir, višja kustosinja Muzeja in galerij mesta Ljubljane.
Razstava Sebastiãa Salgada je v Galeriji Jakopič in Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do 31. avgusta 2016.
