Tiskane izdaje
V tokratnem prispevku se bomo osredotočili na tri dela s stalne razstave 20. stoletje. Kontinuitete in prelomi. v Moderni galeriji, ki se dotikajo ravno teh, vsakdanjih prizorov. Ker smo poleg tega tudi v tednu otroka, ko številne institucije za otroke pripravljajo posebne programe in hkrati opozarjajo na najmlajše udeležence naše družbe, bomo natančneje pogledali, kako so nekateri slovenski umetniki 20. stoletja videli otroke in jih tudi upodobili.
Med mestom in podeželjem
Pred 110 leti se je v Zagorici na Dolenjskem kot drugi otrok rodil France Kralj. Svoje otroštvo je preživljal v podeželskem okolju, kjer se je spoznaval s kmečkimi opravili, raziskoval pa je tudi očetovo podstrešje. Tam je našel svoje prve slikarske pripomočke in tako nadaljeval ter celo večkrat presegel očetovo pot vaškega podobarja. Po študiju na Dunaju in v Pragi se je preselil v Ljubljano, kjer si je z ženo Ljudmilo v dvajsetih letih ustvaril družino − najprej sta dobila hčerko Milico, nato pa še sina Zlatka.
Prav Milico in Zlatka najdemo tudi na sliki Kmečki in mestni otroci oziroma Portreti rodbinskih otrok iz leta 1931, ki predstavlja eno izmed Kraljevih del z značilno kmečko in družinsko tematiko. Slikar je upodobil pet otrok, ki jih je z napisi tudi poimensko predstavil. Poleg Milice in Zlatka na travniku pred kmečkimi hišami v Kraljevi rojstni Zagorici stojijo še tri dekleta − Micka, Ančka in Francka.
France Kralj, Rodbinski portret. Foto: Matija Pavlovec/Arhiv Moderne galerije
Čeprav nam naslov dela pove, da gre za otroke, pa nas pogled na upodobljena dekleta nekoliko preseneti. Njihovi obrazi so stari in zgubani, prav gotovo prestari za otroško telo, ki mu pripadajo. To so pravzaprav otroci, naslikani kot odrasli, ki zrejo v gledalca in ga nemo nagovarjajo. Njihova sključena drža, ponošene obleke s tipičnimi kmečkimi vzorci in bose ali pa v zdelane črne čevlje obute noge prikazujejo življenje otrok, ki ni daleč od življenja odraslih.
Delo na polju in skrb za mlajše otroke je bilo za kmečke otroke običajno preživljanje mladosti, tudi za Franceta Kralja, ki je v avtobiografskih spominih z naslovom Moja pot zapisal: »Bil sem skozi leta zaposlen z zibanjem. Od pomladi do zime in naprej, vsak dan sem te svoje otročiče zibal, ujsal in drajsal ... Njihovo žitje in bitje sem doživljal do priskutnosti.«
Opozarjanje na socialne razlike in položaj otrok v družbi se zdi še večje zaradi kontrasta, ki ga predstavljata v nova oblačila odeta Zlatko in Milica. V nasprotju s kmečkimi dekleti delujeta veliko mlajša in manj utrujena, hkrati pa imata priložnost biti otroka, ki se v svojem prostem času igrata in rišeta, kar lahko razberemo iz risalnega bloka v Miličinih rokah.
Otroška igra in miza z igračkami
Otroke, ki so otroci v vsem svojem bitju, najdemo tudi v kiparstvu Zdenka Kalina, rojenega leta 1911 v Solkanu pri Gorici. Otroška figura je bila ena izmed osrednjih zanimanj mlajšega izmed kiparjev Kalin, še posebno v ciklu Otroške igre iz petdesetih let, ki ga Zoran Kržišnik (1985) izpostavi kot »vrh neke poti, ki ni zapustil samo sledi v vsem kiparjevem nadaljnjem delu, temveč je dosegel izreden odmev tudi v ustvarjanju sodobnikov«.
Z upodabljanjem otrok se je Zdenko Kalin, ki je svojo umetniško pot začel med obema vojnama z razstavljanjem v skupini Neodvisnih, ukvarjal že v štiridesetih letih. Takrat je ustvaril Dečka Radovana, ki je imel skupni model s poznejšim Pastirčkom oziroma Dečkom s piščalko (1952), verjetno enim izmed najbolj znanih kipov slovenske umetnosti, ki ga vsak dan lahko vidimo ob gledanju programov nacionalne televizije.
Zdenko Kalin, Otroške igre III (Slepe miši). Foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec/Arhiv Moderne galerije
V istem času je Kalin začel ustvarjati cikel upodobitev otrok med različnimi igrami. Del tega cikla sta tudi bronasta kipa, visoka slabih 40 centimetrov, Slepe miši (1953) in Vrtenje (1954), ki sta na ogled na stalni razstavi v Moderni galeriji. Otroka, ki se tako močno vrtita, da so se njuni lasje dvignili in se oblikovali v nenavadno raztegnjene glave, in druga dva v značilni drži iskanja oziroma umikanja predstavljata odličen primer kiparjevega raziskovanja večfiguralnih kompozicij in gibanja. Hkrati lahko občudujemo tudi pristno otroškost upodobljenih dečkov in deklic, ki ne delujejo otročje, hkrati pa to niti niso pomanjšani odrasli, temveč prepričljivi predstavniki svoje starosti in osebnosti.
Eden izmed umetnikov, ki so z upodobitvami otrok in motivov, povezanih z otroki, močno zaznamovali slovenski umetniški prostor, pa je gotovo tudi leta 1913 v Dražgošah rojeni slikar in akademski profesor Gabrijel Stupica. Za njegovo slikarstvo je značilno, da se k istim motivom večkrat vrača, jih preureja, dopolnjuje in spreminja.
Gabrijel Stupica, Miza z igračami. Foto: Lado Mlekuž/Arhiv Moderne galerije
Tak motiv je tudi miza z najrazličnejšimi igračami, ki jih je v slikarjev atelje morda prinesla njegova hči, kasneje prav tako slikarka in ilustratorka Marija Lucija. Čeprav v nekaterih delih zraven mize z igračami stoji tudi otroška figura, se drugod motiv povsem osamosvoji in postane modernistično tihožitje. Miza z igračami (1954), podobno kot druge variante istega motiva, prinaša pogled na raznovrstne karte, kocke, šahovske figure, domine, palčke za mikado in druge predmete, ki v neredu zapolnjujejo temno mizo. Z odmikom od klasične kompozicije in postavitve v prostor Stupica, kot piše Kapus (2013), »razgrajuje logiko linearnega, nepretrganega poteka, spodbija status enotnih, homogenih prikazov in vnaša v slikovnost vrzeli, prelome in reze,« kar mu omogočajo številni predmeti, ki zdaj niti ne ležijo več na mizi, temveč skorajda lebdijo na platnu. In čeprav se motiv mize z igračami osamosvaja in ne deluje več primarno povezan z otroki, je bil ravno otrok za Stupico tisti prvi navdih, ki ga je k slikanju spodbudil. Pravi namreč: »Pobuda za vse te mize z deklicami ali z lutkami je bil otrok z igračami, z vso tisto drobnarijo in šaro, ki se zbira okrog otroka. Opazoval sem zbirko predmetov in odkrival fantastične igre naključja: kako so se vse te igrače razporejale po nam, odraslim, neznanih pravilih igre. Tu sem videl motiv, ki se mi je zdel vreden, da ga naslikam.« (Kajzer, Temne in svetle slike v ateljeju na Večni poti, 1968)
Da so otroci motiv, vreden upodobitve, gotovo dokazujejo vsa omenjena dela, pa tudi številni drugi primeri iz zgodovine umetnosti, ki nas lahko navdušijo s svojo pristno otroškostjo ali pa presunejo zaradi zgodb, ki jih nosijo v sebi in nas s svojo prisotnostjo spodbujajo k razmisleku o vlogi otroka v družbi, za kar si gotovo prizadeva tudi letošnji teden otroka.
***
Tjaša Kocjan, Moderna galerija
