Tiskane izdaje
Risi v ZOO Ljubljana imajo dolgo tradicijo bivanja. V starem »zverinjaku« sta prebivala dva risja samca, ki sta se skotila leta 1986. Kot vojni begunci so se jima leta 1991 pridružili še trije risi iz ZOO Osijek – dva samca in ena samica. Leta 1995 smo jim uredili novo domovanje v zgornjem delu vrta. Ograda v naravnem gozdu je ena največjih naravnih ograd za rise v Evropi. V njej je do pozne starosti živelo pet risov, Castor, Poluks, Baron, Cezar in Venera.
Nato smo leta 2010 pridobili mlad par Zojo in Rožnika. Takoj sta se odlično ujela in začela raziskovati veliko prenovljeno ogrado v naravnem gozdu našega vrta, ki tudi za strokovnjake iz tujine velja za eno boljših ograd za rise v Evropi. Zaradi posledic požleda leta 2014 je samica poginila. Požled je poškodoval ogrado, drevesa in ograjo. Leta 2015 smo ogrado obnovili in pripeljali še dva risja samca iz Nemčije, Luksa in Kirila. Trije samci so si razdelili območja v ogradi in ohranili naravne nagone, kot sta, denimo, zakopavanje hrane in plenjenje divjinskih ptic.
Izžarevajo plenilsko naravo
Za ploskim mačjim obrazom se skriva ena od ključnih anatomskih prilagoditev uspešnega plenilca, skupna vsem mačkam. Na vsaki strani čeljusti imajo le po dva ličnika in en kočnik, kar je mnogo manj kot pri večini zveri. Zato imajo krajšo čeljust, učinkovitejše čeljustne mišice in posledično izredno močan ugriz. Kot večina mačk lahko hodijo komaj slišno zaradi vpotegnjenih krempljev, nato pa kremplje sprožijo ob naskoku na plen. Njihova ušesa zaznajo širši frekvenčni razpon zvokov in mnogo tišje zvoke, kot jih sliši človeško uho.
Foto: arhiv ZOO Ljubljana
Plenilec iz zasede
Ris pleni predvsem srne, jelene in gamse, redkeje glodavce in ptice. Plen zalezuje ali lovi iz zasede, če prvi naskok ne uspe, ga pusti. Žival ugrizne za vrat, tako da ji pregrizne hrbtenjačo ali stisne sapnik. S plenom se nato prehranjuje več dni, pogosto ga skrije in se večkrat vrača k njemu. Odrasel ris potrebuje okoli dva kilograma živalske hrane na dan, kar pomeni, da na leto ulovi okoli 60 do 70 osebkov jelenjadi.
Samotarska mama
Risi se parijo med februarjem in aprilom. Samica običajno skoti maja do pet mladičev in jih skrije v brlogu, v votlem drevesu ali skalni razpoki. Mladiči kasneje spremljajo samico na lovskih pohodih in se od nje učijo loviti. V naravi lahko evrazijski risi živijo tudi do 17 let, a jih zelo veliko pogine v prvih letih življenja.
Vloga v naravi
Foto: arhiv ZOO Ljubljana
Evrazijski ris je poleg volka glavni plenilec velikih rastlinojedov v Evropi in zato ključna vrsta našega gozda, saj ima izjemno velik vpliv na ves ekosistem. Je visoko specializiran plenilec in uravnava populacijo jelenjadi, saj njihova čezmerna številnost negativno vpliva na rastlinstvo, pogostejše pa se tudi pojavljajo nekatere bolezni.
Na slabem glasu
Ris je že iz davnine neupravičeno na slabem glasu kot nevarna in zlobna zver. Zaradi posledic intenzivnega lova in čezmernega izsekavanja gozda ter s tem povezane prehranske osiromašenosti njihovega življenjskega prostora so v Sloveniji risi v začetku 20. stoletja izumrli. Leta 1973 so risa ponovno naselili v kočevske gozdove. Izpustili so tri pare, ki so jih pripeljali iz Slovaške. Število risov v Sloveniji in na Hrvaškem je do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja naraščalo. Kasneje se je rast populacije ustavila, ponekod pa začela tudi upadati.
Foto: arhiv ZOO Ljubljana
Človek ogroža risa
Najpomembnejši vzrok, ki danes ogroža risa, so dejavnosti človeka. Ker se hrani predvsem z lovnimi vrstami divjadi, ga nekateri lovci še vedno dojemajo kot neposrednega tekmeca, zato je še vedno prisoten nezakonit odstrel.
Človek širi prometnice v risov prostor, kar mu otežuje gibanje, iskanje hrane in partnerjev za razmnoževanje. Občasno se zgodi tudi trk z vozili.
Največja grožnja populaciji risov v Sloveniji pa je parjenje v sorodstvu.
Samo še 15 jih je
Glede na razpoložljive podatke lahko sklepamo, da število risov še vedno upada in da danes v Sloveniji živi le še okoli 15 odraslih živali. Edina rešitev zanje je tako imenovana »osvežitev krvi« − priselitev novih živali iz druge populacije, s čimer bi zagotovili sveže gene.
Kako lahko pomagaš
Za varovanje vseh živali naših gozdov se ravnamo po gozdnem bontonu. Zavedamo se, da smo v gozdu le obiskovalci. Gozd je namreč dom številnih živali in rastlin, ki jih s svojimi dejavnostmi lahko motimo, zato moramo upoštevati nekatera pravila:
- Med sprehodom se držimo uhojenih poti. Tako ne poškodujemo podrasti, manjša pa je tudi verjetnost, da se nas bo prijel klop.
- Po gozdnih poteh in vlakah se ne vozimo s kolesi, motorji, štirikolesniki, avtomobili in drugimi vozili. Ne le da je to zakonsko prepovedano, vožnja na gozdnih tleh povzroča velike poškodbe, ki navzven niso vedno vidne.
- Med hojo ne lomimo vej in ne trgamo majhnih drevesc, grmov in drugih rastlin.
- Če nabiramo gozdne sadeže, hodimo tako, da čim manj poškodujemo podrast. Naberemo le toliko, kolikor jih potrebujemo, oziroma največ toliko, kot je zakonsko določeno.
- V gozdu ne kričimo in ne poslušamo glasbe, saj hrup plaši živali.
- Pse sprehajamo na povodcih, saj lahko plašijo gozdne živali ali jih poškodujejo.
- Gozdnih živali se ne dotikamo. Če najdemo mladiče, jih pustimo pri miru, saj starši niso daleč.
Irena Furlan je biologinja in pedagoška vodja Živalskega vrta Ljubljana.
***
Srečaj svojo NAJ žival - risa
Rise lahko v ZOO Ljubljana obiščeš in spoznaš v programu Srečaj svojo naj žival. Risa Luksa lahko nahraniš z njegovo najljubšo hrano − prepelicami. Pogovoriš se z oskrbnikom in izveš veliko zanimivega o risih.
