Kabinet čudes: Nikakršne milosti ni!

Čeprav so na prvi pogled videti kot kupček pokracanih papirčkov, so Mauthausenske skice zbirka, ki je enkratna v svetovnem merilu.

Objavljeno
09. april 2015 12.13
Aleksandra Berberih Slana
Aleksandra Berberih Slana

Včasih so muzejski zakladi tako majhni in za nepoznavalca na prvi pogled neugledni, da jih je mogoče kaj hitro spregledati. V Muzeju narodne osvoboditve Maribor hranimo enega takih zakladov. Na prvi pogled kupček papirčkov, na katere je nekdo nekaj nakracal. A za poznavalce je to zbirka, ki je enkratna v svetovnem merilu.

Mauthausenske skice Jožeta Polajnka predstavljajo posebno mesto v Polajnkovem likovnem opusu. V taborišču je avtor ustvaril cikel skic na koščkih papirja, od katerih jih 45 hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor. Po vsebini in likovnem izražanju se risbe delijo v dve skupini. Prvo predstavljajo človeške figure in portreti taboriščnikov v prevelikih oblačilih in izmozganih obrazov, ki jih je umetnik opazoval ujete v najrazličnejših položajih − pri jedi, ob kratkem počitku ali pa pri prestajanju kazni. Figure in portreti, narisani s svinčnikom, so po likovni plati blizu karikaturi.

Druga skupina so risbe s tušem, ki predstavljajo skupinske prizore, kot so Kamnita pot iz Wienergrabna, Mauthausenski mrtvaški ples s tragami in vagonetami, Želja po skodelici mlačne zelnice, Na bodeči in s tokom nabiti žici − odrešenje obupancev ... Polajnko je s skicami prikazal tragiko taboriščnega življenja, v katerem so taboriščniki izgubili svojo individualnost in so bili prepuščeni skupinskemu umiranju.

Jože Polajnko je nastanek svojih Skic iz Mauthausna opisal takole: »Taborišče, ohlapno napeta vrv med življenjem in smrtjo, ki se je vedno znova prevesila v smrt, me je sililo k upodabljanju vsega, kar sem videl okoli sebe. Toda to je bilo koncentracijsko taborišče, umetnost tu ni mogla zaživeti. In vendar sem začel skicirati. /.../ Slavko, ki je delal v gradbeni pisarni, je kradel papir in mi ga prinašal. Na teh majhnih ukradenih lističih sem risal taborišče, nasilje, grozo, upor in smrt.«


Jože Polajnko se je rodil 5. marca 1915 v Dvorjanah kot četrti otrok materi Alojziji, roj. Sauer, in očetu Francu, trgovcu iz Miklavža pri Ormožu. Po končani osnovni šoli v Slivnici pri Mariboru leta 1925 je šolanje nadaljeval najprej na mariborski gimnaziji, nato pa na meščanski šoli. Leta 1931 se je vpisal na Inženirsko podoficirsko šolo v mariborski kadetnici. Med letoma 1931 in 1934 je služil vojaški rok pri II. pionirskem polku v Karlovcu in v Sandžaku. Po vrnitvi iz vojske se je najprej zaposlil v mariborski Tekstilni tovarni, po veliki tekstilni stavki pa pri železnici. Leta 1937 je odšel v Prago, kjer se je vpisal na grafično šolo, vendar je marca 1938 v tretjem semestru prekinil šolanje ter se vrnil domov. V Mariboru se je pridružil ekipi Totega lista. Leta 1939 se je poročil z Danico Besednjak.

Po okupaciji Jugoslavije se je vključil v odporniško gibanje. Zbiral je material za prvo partizansko četo na Pohorju, ponarejal dokumente za ilegalce ter razmnoževal tisk. Drugega avgusta 1941 so ga Nemci aretirali in zaprli v mariborske sodne zapore. S skupino 91 jetnikov so ga 23. avgusta istega leta odpeljali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Iz taborišča so ga izpustili 4. marca 1942.

***

Mauthausenske skice so trenutno na ogled v Muzeju narodne osvoboditve Maribor.

Dr. Aleksandra Berberih-Slana je direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor.