Kabinet čudes: Od livarja do zvezde gimnastike

Obstajajo ljudje, ki jih je zgodovina nepravično potisnila na stranski tir, so bili pozabljeni ali spregledani. V zadnjem času si v muzeju prizadevamo, da bi gimnastični zvezdnik, pionir kolebnega načina izvajanja vaj ponovno zasedel zasluženo mesto.

Josip Primožič - Tošo, dobitnik več olimpijskih kolajn ter več kolajn s svetovnih gimnastičnih prvenstev, slikar in scenograf. Človek neverjetnih sposobnosti in izrednega smisla za humor.

Tošo je pri sedmih letih izgubil mamo, zato je odraščal v veliki družini tete in strica. Po končani ljudski šoli je moral zaradi stiske v uk za livarja, pri osemnajstih pa je začel delati v tovarni orožja Samassa v Ljubljani.

Zaradi šibkega zdravja in težav v službi je pobegnil h kmetu Tržanu v hribovito vasico Zagradišče na Dolenjskem, kjer je tri leta delal kot hlapec. Leta 1921 je za dve leti odšel v Kraljevo, kjer je služil vojaški rok in se pobliže spoznal s telovadbo.

Po vrnitvi v Ljubljano se je vpisal v sokolsko društvo in se začel leta 1924 resno pripravljati na olimpijske igre v Parizu. Tam ni dosegel nobene pomembne uvrstitve, vendar so bile to njegove prve olimpijske igre. S teh olimpijskih iger je prinesel diplomo, ki ima poseben pomen zaradi tega, ker jo je podpisal Pierre de Coubertin, začetnik modernih olimpijskih iger. Te diplome so zadnje, ki jih je podpisal, saj je pred naslednjimi olimpijskimi igrami preminil. Diploma je del zbirke, ki sta jo muzeju podarila Jože in Maja, otroka Josipa Primožiča - Toša.

Na svetovnem prvenstvu v Lyonu leta 1926 je Tošo osvojil dve srebrni medalji − posamezno na drogu in kot član izbrane vrste. Na glavo je obrnil gimnastiko in prehitel svoj čas. Bil je začetnik kolebnega načina izvajanja vaj, ki je v uporabi še danes.

Leta 1928 se je Josip Primožič - Tošo s pomočjo Leona Štuklja, ki je potreboval partnerja za treninge, preselil v Maribor. Zaposlil se je kot tehnični risar na občinskem gradbenem uradu, kjer je delal vse do začetka druge svetovne vojne. Primožič in Štukelj sta vadila pri Sokolu Maribor Matica. Na svetovnem gimnastičnem prvenstvu v Luksemburgu leta 1930 je Primožič osvojil štiri zlate medalje na bradlji, konju, v parterju in med posamezniki. Tako je postal svetovni prvak v mnogoboju, z izbrano vrsto je zasedel tretje mesto. Zaradi smrti telovadca Antona Maleja so predčasno zapustili tekmovanje in domov prinesli le diplome brez odličij.

Toševi zadnji večji tekmovanji sta bili olimpijske igre leta 1936 v Berlinu, kjer ni dosegel večjih uspehov, in svetovno prvenstvo v Pragi leta 1938, kjer je osvojil dve bronasti medalji − posamezno na bradlji in kot član izbrane vrste. Po drugi svetovni vojni ni več tekmoval.

V sezoni 1938/1939 je obiskoval enoletni slikarski tečaj pri prof. Karlu Jiraku v Mariboru in razstavljal kot gost umetniškega kluba Brazda na razstavi mariborskih likovnih umetnikov. Leta 1942 je začel sodelovati z Osvobodilno fronto. Po vojni je kot načelnik gradbenega urada pri gospodarskem odseku pomagal obnavljati Maribor in se vpisal v likovni tečaj pod vodstvom akademskih slikarjev Maksa Kavčiča in Ivana Kosa. Sodil je na nekaj mednarodnih gimnastičnih tekmovanjih in na olimpijskih igrah v Londonu leta 1948. V Slovenskem narodnem gledališču Maribor se je zaposlil leta 1949; sprva kot scenograf, scenografski slikar, kasneje pa kot ravnatelj tehnične in scenografske delavnice. Upokojil se je leta 1962. Po ženini smrti leta 1968 se je povsem posvetil slikarstvu. Josip Primožič - Tošo je umrl 18. 8. 1985.

Diplomo z de Coubertinovim podpisom si lahko ogledate na razstavi Maribor je naš.

***

Dr. Aleksandra Berberih-Slana je direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor.