Kabinet čudes: Odsev železnice v slovenski književnosti

V slovenski književnosti železnica ne nastopa ravno pogosto, in če že, potem v glavnem v podporni vlogi, kot okvir dogajanju.

Tue, 22.03.2016, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Glavno, čeprav posredno vlogo ji je namenil že Prešeren v svoji hudomušni napovedi Od železne ceste, v drugi vlogi pa nastopa, denimo, v Župančičevi Z vlakom, mojstrovini besednega slikanja tesnobnega nočnega vzdušja. Zato je tem bolj nenavadno, da je železnica, ali bolje železniška katastrofa, nastopila v baladi Antona Funtka v zbirki epsko-lirskih slik Smrt leta 1896.

Od kod neki je Anton Funtek dobil idejo za takšno katastrofično pesem? Bil je srednješolski profesor v Ljubljani, urednik več časopisov, pesnik in prevajalec, torej omikan intelektualec s širokim obzorjem (Cankar je sicer menil, da je bil le zelo povprečen pesnik). Prevajal je tudi dela iz nemške klasične literature, zato moramo sklepati, da mu je prišla v roke balada z naslovom Die Brück' am Tay, ki jo je bil napisal znani pesnik Theodor Fontane, prevzet od prve velike železniške katastrofe, od porušitve mostu čez morski zaliv Firth of Tay. V viharni noči 28. decembra 1879 je ta tvegano zgrajeni most na Škotskem popustil pot pritiskom orkanskih vetrov in s seboj v globino potegnil vlak z vsemi potniki. Fontane, ki je rad potoval po veliki Britaniji, je bil tako presunjen, da je nemudoma ustvaril svojo balado, ki je bila objavljena že 10. januarja 1880.

Funtkova balada Most je bila objavljena tudi v knjigi Slovenske balade in romance, Mohorjeva družba, Celovec, 1912, na straneh 166 in 167. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

Most čez ustje reke Tay, takrat največji most na svetu, je v letih 1872 do 1878 zgradil Thomas Bouch, najuglednejši gradbenik v vsej Veliki Britaniji. To ni bil njegov prvi železniški most, vendar se je tu srečal z dotlej neznanimi izzivi. Da bi prečil ta zaliv in dosegel Dundee na severnem bregu, je most moral biti dolg kar 3,2 kilometra in poleg tega dovolj visok, da so pod njim mogle pluti velike trgovske jadrnice, denimo kliperji.

Položaj mostu čez reko oziroma morski zaliv Firth of Tay. Beseda »firth« je etimološko istega izvora kot fjord. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

Thomas Bouch je bil izjemno izkušen in sposoben, le glede vpliva vetra na konstrukcijo si ni bil na jasnem, saj gradbeništvo tega še ni znalo izračunati. Zaradi finančnih omejitev, ki bi skoraj privedle do ustavitve projekta, je bil prisiljen sprejeti nekatere nezdrave kompromise. Predvidel je most na 85 zidanih opornikih, na katerih bi počivala železna predalčna konstrukcija. Posamezna polja bi merila 75 metrov v dolžino, oporniki pa bi bili do 25 metrov visoki. Tir bi bil postavljen na vrhu te konstrukcije, razen čez 13 srednjih polj, kjer bi bila železna rešetka zaradi neovirane plovbe postavljena še višje, vlaki pa bi vozili skoznjo.

Ker bi bilo zidanje predrago, so sezidali opornike le do višine 1,5 metra nad gladino, v višave pa so segli s konstrukcijo med seboj povezanih litoželeznih cevnih elementov. Prvotno naj bi bil vsak steber sestavljen iz osmih takšnih vertikalnih cevi, zaradi pocenitve pa so projekt prilagodili na le šest cevi. Zaradi manjših stroškov so se tudi zadovoljili z enotirnim mostom, kar je povzročilo, da so postali nosilni stebri pretanki.

En od 12 osrednjih stebrov čez Firth of Tay, ki niso zdržali pritiska viharja in teže vlaka tistega usodnega prednovoletnega 28. decembra 1879. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

 

V preiskavi po nesreči se je pokazalo, da je tudi livarna, ki je dobavljala cevne elemente, ravnala nevestno. Številne porozne dele v odlitkih, lunkerje, je preprosto zamazala z mešanico maščobe in saj, da ji ni bilo treba uliti novih. Most so sicer temeljito in dalj časa preizkušali. Kljub nekaterim pomislekom je dobil uporabno dovoljenje. Čezenj se je sredi naslednjega leta peljala kraljica Viktorija in potem graditelja povzdignila v plemiški stan.

Most so skrbno nadzorovali in pokazalo se je, da so tresljaji vlakov rahljali spoje med elementi, izvedene z zagozdami. Morali so močno omejiti hitrost in vedno znova spoje učvrstiti. V posebno hudo viharni noči je 28. decembra 1879 ob 19.17 srednji, dvignjeni del mostu popustil in vseh 13 polj je skupaj z vlakom zgrmelo v globino. Okoli 75 življenj je bilo izgubljenih – točnega števila ni bilo mogoče ugotoviti. Novica je obšla svet, ki je osupnil od groze ob spoznanju, da je dotlej nepremagljiva angleška tehnika doživela tako katastrofalen poraz. Thomas Bouch je umrl tri mesece po uvedbi preiskave, tako da sta mu bila prihranjena obsodba in javno ponižanje.

Dograjeni most čez reko Tay je veljal za nenadkriljivo tehniško mojstrovino. V strokovnih krogih je sicer vzbujal določene pomisleke, ki pa jih nihče ni znal neoporečno formulirati. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

 

Takšen pogled se je ponujal naslednjega dne, 29. decembra 1879, ko so reševalci zaman poskušali pomagati. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

Theodor Fontane je katastrofo pesniško pripisal nadnaravnim silam − trem zlobnim coprnicam, ki si jih je izposodil iz Shakespearovega Macbetha. Prva je s severa, druga z juga in tretja z morske strani (z vzhoda) − redno se sestajajo in dogovarjajo, kako bodo škodovale človeku. Tako pride na vrsto tudi most čez Tay in sklenejo, da mora z njim vred v globino tudi vlak. Pokazati hočejo, da je vsak človeški napor obsojen na neuspeh:

»Tand, Tand ist das Gebilde von Menschenhand ...«

V prostem prevodu: »Ničvreden ves je trud človekov ...«

Kdor je vešč nemščine in bi si balado želel prebrati, jo najde na tej povezavi.

Kajpak so se tudi na Škotskem nemudoma pojavile pesnitve v zvezi z nesrečo, vendar po umetniški moči nobena ne dosega Fontanejeve.

Obstaja pa še en prepričljiv opis nastanka mostu in tragedije ob porušitvi − novela Most preko zaliva Enno s podnaslovom Poklicna tragika, ki jo je napisal sodobni nemški strojni inženir Max Eyth (1836−1906), sicer duhovit in elokventen pisec zgodb iz svojega inženirskega življenja. Eyth je bil večino svoje kariere zaposlen pri znani angleški firmi Fowler in je od blizu poznal vse okoliščine. Sicer je spremenil ime kraja in svobodno uvedel nastopajoče osebe, v vsem drugem pa je podal natančno tehniško ilustracijo poteka dogodkov, vključno z dvomi, ki so obhajali graditelja. Morda je najzgovornejša skrb, ki jo le-ta v duševni stiski zaupa prijatelju:

»Kako neki je kovinski stojki pri duši, preden se zlomi ...«

75 izgubljenih življenj je torej pretreslo ves svet, vključno z Antonom Funtkom. Kaj pa danes? Ko se stotine prebežnikov utapljajo v Sredozemskem morju pred Lampeduso ali Lesbosom, se menda kar privajamo na to in le namrščeno skomignemo z rameni. Z grenkobo moramo torej pritrditi Stalinovi ugotovitvi:

»Smrt enega človeka: tragedija; smrt tisočev: statistika!«

Nekoliko tolažilno pa je, da je nekdo vendarle preživel: lokomotiva. Našli so jo na dnu zaliva sredi zverižene konstrukcije mostu, kletke, ki jo je rešila pred prehudimi poškodbami med padcem. Dvignili so jo in usposobili.

Lokomotiva št. 224 železnice North British Railway, potem ko so jo dvignili z dna zaliva Tay. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic


Po usposobitvi leta 1885 je nesrečna lokomotiva, ki so jo z obešenjaškim humorjem nemudoma krstili The Diver (potapljač), še dolga leta dobro služila. Zgrajena je bila leta 1871 kot čistokrvna ekspresna lokomotiva s premerom pogonskih koles skoraj 2 metra. Imela je razgibano življenje s številnimi predelavami. Iz prometa je bila umaknjena šele leta 1919. Foto: arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic

Naj sklenemo s spoznanjem, da železnica vendarle tako pogosto nastopa v slovenski književnosti, da bi si zaslužila posebno študijo. Pri tem pa kaže posebej opozoriti na novejšo, izjemno subtilno, občuteno, hrepenenjsko pesem Postaja Ferija Lainščka (Feri Lainšček in Cvetka Hojnik: zbirka pesmi Posončnice, Franc-Franc, Murska Sobota, 2005), ki stori, da se bralcu toplo zgane pri srcu.

***

Mladen Bogić je ravnatelj Železniškega muzeja Slovenskih železnic.

Prijavi sovražni govor