Tiskane izdaje
Po izbruhu prve svetovne vojne je Evropo zajel val beguncev, ki so bežali iz območja bojev. Domove je moralo zapustiti več milijonov ljudi, večina civilistov, ki jih je vojna pregnala iz njihovih domov in jih ločila od ljubljenih.
V prvi fazi je selitev beguncev potekala nadzorovano, vendar so mase bežečega prebivalstva hitro presegle zmogljivosti birokratskih aparatov.
Nastala kriza je imela globoke posledice, ne le za pregnance, ki so se podali na negotovo pot, temveč tudi za urade in odgovorne institucije, ki so morale poskrbeti za premike in nastanitev civilistov. Zapuščanje domov in pot v neznano pa se s koncem vojne ni končalo.
Na našem ozemlju je največ beguncev moralo svoje domove zapustiti ob izbruhu vojne med Italijo in Avstro-Ogrsko. Prvi veliki val izselitev je potekal v letu 1915, drugi v avgustu 1916, ob italijanski zasedbi Gorice. Begunsko izkušnjo je delilo okoli 80.000 Slovencev z Goriškega in Posočja, ki se je preselilo v notranost monarhije, okoli 12.000 ljudi pa so italijanske oblasti izselile v Kraljevino Italijo.
Večina beguncev je začasno prebivališče našla med rojaki na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in Koroškem. Tiste, ki zase in za svojo družino niso mogli poskrbeti, je država naselila v begunskih taboriščih na Spodnjem Štajerskem, Češkem in Nižjeavstrijskem.
Begunska taborišča, kot so Steinklamm, Gmünd, Wagna in Bruck na Litvi, so postala začasni dom za okoli 30.000 beguncev. Na videz urejeno življenje v »lesenih mestih«, sicer z omejenim gibanjem, a z delavnicami, šolami, vrtci in bolnišnicami, je bilo v prvih letih vojne znosno, dokler ni zavladalo hudo pomanjkanje, lakota in posledično višja stopnja umrljivosti najranljivejših članov družin.
Preživetje otrok v begunskih taboriščih v prvi vojni je bilo še posebej pereče, saj ni bilo ne zadostne oskrbe in ne prve pomoči ob izbruhu bolezni v taboriščih. Zato so še posebej dragocena pričevanja o življenju in preživetju otrok v času prve svetovne ojne.
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije hranimo otroške hlačke, nastale v času bivanja v begunskem taborišču Bruck na Litvi.
Hlačke Franca Vuge, malega begunca z Goriškega. Mere hlačk so 25 x 32,5 cm. Foto: hrani MNZS
Strojno sešite hlačke, ki jih je mati Hortenzija Vuga, begunka iz Solkana, sešila dveletnemu sinu Francu, je muzeju podaril leta 2014 njegov sin Aldo Vuga. Hlačke so iz vojaškega platna, na dva gumba iz vojaške kovine (avstro-ogrska izdelava).
Hortenzija, rojena leta 1889, po poklicu šivilja, je v Bruck pribežala z drugimi begunci v poletju 1916. Na dolgo pot se je podala z dveletnim sinom Francem (1914) in komaj rojeno deklico Julijano (1916). Mož, vojak, je ostal na soški fronti.
Družina Vuga l. 1917, ko je oče Franc prišel s fronte na obisk družine. Na fotografiji ob njem žena Hortenzija Vuga (roj. Humar) ter otroka Franc (1914) in Julijana (1916). Foto: A. Tonke, begunsko taborišče Bruck na Litvi, hrani: družina Vuga.
V času bivanja družine v barakarskem naselju v Bruku je družino tudi obiskal in se z družino fotografiral v ateljeju begunskega taborišča. Družina hrani več fotografij iz ateljeja gospoda A. Tonkeja, ki so večinoma služile kot pisma oziroma vizualna sporočila domačim o življenju v begunstvu in prostoru, kjer so našli začasni dom.
Tako Franc kot Julijana sta razmere preživela in se z drugimi begunci vrnila v porušen dom in opustošeno mesto. Prispeli so v novo državo in odraščali v drugem jeziku. O izkušnji prve svetovne vojne se ni veliko govorilo, ohranile so se zgodbe o »munjah, ki so po barakah iskale bolne ljudi«, družinske fotografije in Frančeve hlačke.
Nesporni pričevalec o požrtvovalnosti in ljubezni mlade matere so hlačke, ki jih je za sinka skrojila in sešila iz vojaških ostankov. Takšnih se še danes ne bi branili.
Tri generacije družine Vuga v Brucku na Litvi. V sredini je Hortenzija Vuga, ki drži v naročju Julijano (Julico), za krilo jo drži mali Franc. Levo od Hortenzije sta stara starša Vuga, okoli njiju pa njuni otroci. Manjka sin Franc (Hortenzijin mož), ki je bil na soški fronti. Foto: A. Tonke, begunsko taborišče Bruk na Litvi; hrani: družina Vuga
Ob izkušnji, ki je za vedno zaznamovala goriški prostor, se iz preteklosti obračamo v prihodnost in sprašujemo vprašanje vojne reporterke Alice Schalek:
»... tu, med temi mrtvimi hišami in pred obličjem jam, ki so postale bivališča, se mi je nenadoma prikazala vojna v vsej svoji neizrekljivi norosti. Ali je kdo zmožen razumeti, zakaj se s topovi rušijo hiše in so ljudje prisiljeni živeti v jamah? Kdo je ta, ki uveljavlja to, česar nobeden noče? Vojna? Kdo je ta vojna?«
***
dr. Kaja Širok, direktorica MNZS
