Tiskane izdaje
Druga svetovna vojna je po številu žrtev prekašala vse dotedanje vojne, padlo je okoli 50 milijonov ljudi. Saniteta je morala biti dobro organizirana, kar je pomenilo čim krajši čas evakuacije ranjenca in njegov prevoz v bolnišnico, čim krajše okrevanje in v primeru uspešnega okrevanja kar se da hiter povratek na bojišče. Transport je bil veliko lažji kot v prvi svetovni vojni in je bolj vključeval motorna vozila, tudi transport po zraku. Različne armade so imele različne principe delovanja sanitetne službe.
Med NOB v Jugoslaviji je bil sistem partizanske sanitete in zdravstva organiziran podobno kot na območju Slovenije. V Sloveniji je bilo na začetku oboroženega odpora treba organizirati tudi zdravstveno dejavnost, ki je vključevala tako zdravstvene ustanove kakor tudi ustrezne kadre. Začetki partizanskega zdravstva oziroma sanitete segajo v avgust 1941, ko je na pobudo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet nastal zdravniški matični odbor.
Matični odbor OF je s svojimi terenskimi odbori začel zbirati sanitetni material, ki so ga potrebovali zdravniki za svoje delo na terenu. Junija 1942 so začeli razvijati prve sanitetne postaje ali ambulante, naslednje leto pa se je za zdravljenje hujših ranjencev začela razvijati mreža partizanskih bolnišnic. Največji blok partizanskih bolnišnic je obstajal v okviru 7. korpusa v Kočevskem rogu, imenoval se je Slovenska centralna partizanska bolnišnica (SCPVB).
Partizanske bolnišnice so obstajale tudi na drugih koncih slovenskega ozemlja, na območju Ribnice je obstajal blok partizanskih bolnišnic pod imenom SVPB R, v slovenski Istri je delovala bolnica Koper, na Primorskem bolnici Franja in Pavla.
Pohorskih gozdovi so nudili varno zavetje številnim partizanskim ustanovam − bolnišnicam, kurirskim postajam, tehnikam, obveščevalnim točkam in raznim delavnicam. Na Pohorju do poletja 1944 ni bilo partizanskih bolnišnic. Ranjeni in bolni partizani so se zdravili pri kmetih, ki so jim zaupali, zanje je bilo zgrajenih tudi nekaj bunkerjev.
Organizirana gradnja partizanskih bolnišnic se je začela šele po prihodu 14. divizije na Pohorje. Na zahodnem Pohorju so bile zgrajene bolnišnice Kozjak, Sv. Primož, Trška gora, Krn, Dovže in Svoboda, na vzhodnem delu Pohorja pa bolnišnice Tihi dol, Košuta (pozneje Leto), Zaklon, Jesen, Zima, Pomlad, sprejemna bolnišnica Košuta, Terenska apoteka Granit in ekonomat Košuta. Najprej je vse bolnišnice, ki so spadale v sektor S (sever), vodil dr. Ivan Kopač - Pavček, pozneje pa je vodenje bolnišnic na vzhodnem Pohorju prevzel dr. Herman Slokan - Zmago.
V muzeju hranimo obsežno zbirko partizanske sanitete. Na razstavi PST!, Maribor 1941−1945 si lahko ogledate del te zbirke, predmete, ki so pripadali dr. Hermanu Slokanu - Zmagu. V letu 2017 bomo pripravili obsežno pregledno razstavo o partizanski saniteti na območju Pohorja.
**
Dr. Aleksandra Berberih-Slana je direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor.
