Kabinet čudes: Pepelka in škratki elektroni

V Hiši eksperimentov vam predstavljamo znanstvene pravljice, kombinacijo domišljije in realnosti, čaranja in čarobnosti.

tor, 03.02.2015, 08:00

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo skozi poučne zgodbe popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija in kobariški Muzej prve svetovne vojne.

Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Vse se je začelo s knjigo

Leta 2000 je Božo Kos dobil idejo za knjigo Škratki elektroni in Pepelka. Priredil je pravljico o Pepelki in ji dodal še Sneguljčico in Trnuljčico ter njuni zlobni mačehi. K zgodbi je dodal še škratke elektrone in radovednega papagaja Koka. To pa še zdaleč ni vse. Pravzaprav je v eni knjigi združil dve knjigi. Poleg zgodbe, ki poteka na lihih straneh, je na sode strani dodal eksperimente, ki jih lahko bralci izvajajo ob prirejeni pravljici.

Glavna junakinja ni več deklica, ki zgolj pasivno čaka na princa na belem konju. Papagaj Koko ji pomaga, ko vzame stvari v svoje roke in z znanostjo rešuje probleme, ki se pojavljajo na njeni življenjsko-pravljični poti.

Znanstvene pravljice − oživitev knjige?

Ko je skupina Hiše eksperimentov enkrat ob malici listala knjigo, se nam je utrnila misel − kaj, če bi nam prav ta knjiga služila za začetni scenarij za novo dogodivščino za najmlajše obiskovalce. Misel se je klesala in razvijala in rodila se je prva Znanstvena pravljica.

V njej se prepleta zvočno posneta zgodba, ki jo lahko izvajalec po mili volji zaustavlja in poganja z daljinskim upravljalnikom, skritim v žepu. Na platnu spremljajo zgodbo prekrasne ilustracije Boža Kosa, ki smo jih delno tudi animirali. Dobro izučen izvajalec znanstvene pravljice pa skrbi za interakcijo z navzočimi najmlajšimi raziskovalci in med prekinitvami izvede poskuse s škratki elektroni in elektriko.

Otroci se v pravljice zelo vživijo. Demonstratorka Alenka mi je nekoč dejala, da je po znanstveni pravljici prišla k njej majhna deklica in jo vprašala, ali je morda Alenka Pepelka − ali je to njen priimek.

Prav neverjetno je opazovati od pet do sedem let stare otroke, ki so tri četrt ure popolnoma zatopljeni v zgodbo ter pomagajo izvajati poskuse, saj tako pomagajo Pepelki in jo varujejo pred zlobno mačeho.

V Hiši eksperimentov imamo rezervne trenirke

Znanstvena pravljica je zanimiva in zahteva zbranost naših najmlajših obiskovalcev. Vendar zbranost ni tako hud problem, kljub temu da nekateri »eksperti« trdijo, da so tako majhni otroci zmožni le kakšnih 10 do 15 minut zbranosti naenkrat.

Težava nastopi včasih, ko ob zbranosti in eksperimentiranju mali raziskovalci pozabijo na druge potrebe. Nenadoma opazijo, da so hlače mokre. No, ni težave, v Hiši imamo rezervne trenirke. Potreba je opravljena, hlače zamenjane, nazaj na eksperimentiranje!

Spodbujanje potrebe po izobraževanju

Namen te in vseh drugih aktivnosti Hiše eksperimentov je promocija izobraževanja, spodbujanje postavljanja vprašanj, iskanja odgovorov in spodbujanje zdravega dvoma.

Nekoč je v Hišo prišla mama s sinčkom in demonstratorko Kiko začela spraševati o znanstveni pravljici. Demonstratorka je iz vprašanj ugotovila, da je njen sin z vrtcem že bil na aktivnosti. Eksperiment, s katerim pokažemo, da lahko tudi jabolko deluje kot baterija in da lahko majhna lučka zasveti, če jo pravilno povežemo z dvema jabolkoma, je bil temu otroku še posebej fascinanten. Ni in ni ga mogel pozabiti, doma je vztrajno prepričeval svoje starše, da morajo ta eksperiment doma ponoviti tudi sami. »Znanstveno« neizkušeni starši so prišli k nam po nasvet in potem, oboroženi z znanjem, odšli domov − v domačo hišo eksperimentov. Upam, da jim je eksperiment uspel. Seveda jim je, saj so se potrudili, da bi pomagali nasititi otrokovo željo po raziskovanju in eksperimentiranju. Čim več takšnih staršev si želim. Takšnih, ki hranijo in spodbujajo otrokovo radovednost. Poleg varnosti je to največ, kar mu lahko dajo.

Velja za starše in druge učitelje!

***

Miha Kos je direktor Hiše eksperimentov

Hišo eksperimentov lahko spremljate tudi na Facebooku ali Twitterju

Prijavi sovražni govor