Tiskane izdaje
Predmeti ali zbirke predmetov prihajajo v muzeje na različne načine. Pridobivajo jih kustosi na podlagi sistematičnega raziskovalnega dela na terenu, lahko pa so muzejem ponujeni v dar ali v odkup. Na podlagi presoje, ki temelji na zbiralni politiki muzeja, se muzealci odločamo, katere predmete bi želeli uvrstiti v zbirke.
V Slovenskem etnografskem muzeju smo se lani navdušili nad pravim malim zakladom. Katja Guček in njen oče Aleš Guček sta na ogled prinesla leseno šatuljo, v notranjosti obloženo s filcem rdeče barve, v kateri so bili shranjeni osem gorjuških pip, dva ustnika za cigarete in podstavek za pipo. Vsi predmeti so očarljivo, skoraj filigransko okrašeni in odražajo veliko mojstrstvo njihovega izdelovalca.
Po pripovedovanju Gučkovih je zbirko kupil njun oče in ded Svetozar Guček od izdelovalca Alojza Lotriča, po domače Švebovega iz Gorjuš nad Bohinjem, v začetku 70. let 20. stoletja, narejene pa so bile najverjetneje v desetletju pred nakupom. Dokaz, da jih je res naredil mojster Lotrič, odkrijemo na zaklopih kovinskih pokrovčkov posameznih pip, signiranih z vgraviranima črkama LA.
Ko razmišljamo o kajenju, imamo v mislih predvsem njegove negativne posledice za zdravje. Manj pa se zavedamo, da je povezano tudi z obrtjo in industrijo predmetov, ki ga omogočajo. Evropa se je s tobakom in njegovim kajenjem seznanila po odkritju Amerike in veliki kolonialni narodi so razvili kajenje s pomočjo umetelno izdelanih pip, narejenih iz lesa, kovine, stekla, porcelana in morske pene ter okrašenih z bogato motiviko.
Na Slovenskem so pipe zagotovo izdelovale manjše podeželske delavnice že v 18. stoletju, med drugimi tudi na Gorjušah nad Bohinjem, ki jih omenja Valentin Vodnik v Veliki pratiki leta 1795. Viri pričajo o razviti piparski obrti ob koncu 19. stoletja v Bohinju, v okolici Moravč, v Poljanah v Poljanski dolini na Gorenjskem, na Martinjem vrhu nad Železniki, v Višnjah na Primorskem in v Krki na Dolenjskem.
Pipa na sliki je tip gorjuške fajfe, imenovane žbalca ali štebalca. Zanjo sta značilni kratka lesena cevka ter fajfa v obliki posodice z gladko površino, od cevke pa poteka po spodnjem delu fajfe oster rob. Površina je okrašena z inkrustacijo iz biserne matice. Kovinski pokrovček ima obliko kupole, cevka je okrašena z vžganim stiliziranim motivom. Iz zbirk SEM, inv. št. EM 25071. Foto: Gregor Kos.
Največje piparsko središče, ki je tudi najdlje delovalo, pa je bilo v Gorjušah nad Bohinjem, saj so se menda v obdobju do 1. svetovne vojne z izdelovanjem pip ali samo njihovih sestavin zaradi dodatnega zaslužka ukvarjali kar pri tretjini od skupaj nekaj več kot šestdesetih hiš. Letna proizvodnja je bila ocenjena na 3000 do 3500 pip.
Najcenejše so bile pipe oziroma fajfe, imenovane žbalca ali štebalca in fajfur, najvišjo ceno so dosegale bogato okrašene čedre, zlasti tiste z veliko okrasja iz biserne matice ali s kovinskim stolpičem – fajfe s turnom, in višnarce oziroma furmanske fajfe. Zadnje imajo spodnji del cevke v obliki roke, ki drži kotel pipe.
Gorjušci so pipe v grobem rezali na paši, najpogosteje pa so jih izdelovali v zimskem času na domovih, kjer so imeli tudi vse potrebno orodje. Les – uporabljali so jelševega, brezovega, tisinega, pušpanovega in najraje hruškovega, za cevke pa smrekovega – so obdelovali z različnimi vrstami žag, s sekirico, z noži, pilami, dleti in svedri.
Za okraševanje in okovanje so potrebovali kladiva, klešče, škarje, prebijače in svedre. Izvedbeno najzahtevnejša sta bila izdelava kovinskega pokrova iz pakfona, kositra, medenine ali alpake in okraševanje pipe z majhnimi vložki iz školjčne lupine ali bisernice, ki so jih pilili z različnimi pripomočki. To okrasje so imenovali uši, tehniko okraševanja, ki je neke vrste intarzija, pa štikanje. Z njo so ustvarili različne motive, kot sta orel in čebela. Pogosto so pipe krasili z inkrustacijo medeninaste ali srebrne žice. Pri obdelavi kovinskih delov so se posluževali prešanja, tolčenja, perforiranja, graviranja in oblikovanja s spiralno žico v obliki valovnic, vejic in točk.
Pipa na sliki je značilna gorjuška štikana fajfa s turnom, ki je sestavljena iz ukrivljene lesene cevke z vžganim ornamentom in lesenega kotla. Kotel je okrašen z motivi v obliki uši, srčkov, treh čebel in sonca iz biserne matice. Kovinski pokrovček ima obliko turna, na zaklopu pokrovčka – zapiravənku – je signatura LA izdelovalca mojstra Alojza Lotriča. Iz zbirk SEM, inv. št. EM 25069. Foto: Gregor Kos.
Kajenje pip je postalo del življenjskih navad moških in njihov privilegij, saj ženske niso kadile, pipe pa skorajda obvezna sestavina moške noše. Kot izrazito osebni predmeti so bile najpogosteje okrašene po željah naročnika, odražale so njegov okus in označevale njegovo dejavnost – npr. motiv čebele na pipi čebelarja. Zanj je bila pipa tudi koristen pripomoček, saj je iz nje kadeči se dim čebele pomiril ali pa jih pregnal.
Alojz Lotrič je bil eden zadnjih mojstrov in ohranjevalcev piparske obrti v obdobju, ko je, kot so temu rekli Gorjušci, cigaret spodlezu fajfo. Morda se je tudi zaradi tega lotil izdelave ustnikov za cigarete.
Danes so pipe le še okrasni predmeti, znanje o njihovi izdelavi pa lahko uvrstimo med ogroženo nesnovno kulturno dediščino. Zato je pomembno, da smo njene stvarne pričevalce, kakršna je zbirka gorjuškega mojstra Alojza Lotriča, lahko od družine Guček pridobili za muzej.
Dr. Bojana Rogelj Škafar je muzejska svétnica, kustosinja zbirk ljudske likovne umetnosti in slikovnih virov v Slovenskem etnografskem muzeju.
