Tiskane izdaje
V oktobru in v začetku novembra je čas za lov na polhe. Večkrat slišimo, da so lov na polhe, uživanje polšjega mesa ter vsesplošna polhova »uporabnost« slovenska posebnost. Res gre za zanimiv pojav in starodavno izročilo, a lov na polhe je znan tudi drugje.
Poznajo ga na severu Španije, v Franciji, Italiji, Ukrajini in na Hrvaškem. Ponekod živi le še v spominu in o tem pričajo različni viri, na Hrvaškem in v Sloveniji pa je to še zmeraj, vsaj v nekaterih okoljih, vsakoletna jesenska tradicija. Ne vemo, kako in kdaj so začeli naši predniki loviti polhe in jesti njihovo meso, uporabljati zdravilno mast ter si iz kož izdelovati različne dele oblačil, znano pa je, da so jih že Rimljani cenili kot kulinarično posebnost. Način lova, kot ga pri nas izvajajo še danes, sega daleč v srednji vek. Prvi viri o lovu na polhe so iz 13. stoletja, o tem je izčrpno poročal tudi Valvasor v 17. stoletju, kasneje pa je teh pričevanj še veliko več.
Pasti za polhe je mogoče videti v Slovenskem etnografskem muzeju na stalni razstavi Med naravo in kulturo. Zanimive podatke o lovu na polhe hrani muzej še v zapiskih, risbah in na fotografijah ter v zbirkah predmetov Slovenskega etnografskega muzeja.
Lov na polhe − nekdaj potreba, danes razvedrilo
Danes lov na polhe ni več potreba, kot je bila nekdaj, ko je nasoljeno polšje meso pomenilo na podeželju pomemben del zimske prehrane, kože in polšja mast pa nezanemarljiv vir dohodka. Polšja mast od nekdaj velja za odlično domače zdravilo za vse vrste ran in tople polhovke tudi danes grejejo marsikatero glavo.
Lov na polhe je še danes poseben način lova, ki ga, bolj za razvedrilo in druženje, ohranjajo v polharskih in lovskih društvih. Nekdaj je bil najbolj razširjen na Notranjskem, v zahodnem delu Dolenjske in na Gornjegrajskem, polhe pa so lovili tudi drugod po Sloveniji.
Past za polhe na pero (škrinca na feder) iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja. Foto: Marko Habič
Pasti za polhe imajo različna imena (škrince, samojstrne, škatle, pasce, progle ...) in so lahko tudi po videzu precej različne. Poznamo enojne, dvojne ali še večje pasti. Običajno so jih izdelovali polharji kar sami in pri tem še posebej radi uporabili hruškov les.
Dvojna past na lok in na pero iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja. Foto: Marko Habič
Kako se ulovi polha?
Polh je danes ponekod v Evropi zavarovana vrsta, drugod je škodljivec, spet drugod je lovna divjad. V Sloveniji je po lovskem zakonu o divjadi in lovstvu lov na polha s posebno dovolilnico dovoljen le v jesenskem času.
Odrasli polhi tehtajo od 20 do 30 dekagramov. Najlažji so spomladi, ko se zbudijo iz podaljšanega, do sedem mesecev dolgega zimskega spanja. V letih, ko je hrane dovolj, do jeseni podvojijo težo in takrat je čas za lov. Polharji že po letnini žira ali želoda sklepajo, kako dober bo ulov. Ko je letina dobra, se populacija polha namreč lahko sila namnoži.
Pasti za polhe, s katerimi je v začetku 60. let 20. stoletja lovil Jože Antončič iz Vrhnike pri Ložu. Avtor je Ivan Romih, hrani dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja.
Polh je izrazito nočna žival, zato se ga ponoči tudi lovi. Načinov lova je več, in sicer so polha iz polšje luknje preganjali z dimom, bezali s palico, lovili z mišelovki podobno pastjo, nastavljali pasti pred polšjo luknjo. Nekdaj in tudi danes se ga lovi največ s pastmi za polhe, ki se jih nastavlja na drevesa ali pred polšine − podzemne polšje luknje.
Anton Vodičar z Muljave preganja polhe v past »raušl«. Foto: Franči Šarf, hrani dokumentacija SEM
Polha se lovi na vabo. Odprtina pasti ima zgoraj in spodaj vratca, ki se odpirajo in zapirajo kakor predal. Zgornja vratca imajo pritrjeno raztegljivo vzmet ali lok. Biti mora tako močna, da lahko polha zadavi, ko pomoli svojo glavo v past in hlastne po nastavljeni vabi. Past ima lahko upognjen rep, da jo polhar z dolgo preklo obesi na drevo.
Vsaka past ima običajno v repu dve luknji. Ena je takoj v začetku, vanjo polhar natakne preklo, druga je pa na koncu, da se skoznjo pretakne vrvica, na katero polhar nabere več pasti, ko gre na lov ali z lova. Vsaka past ima spredaj štirioglato luknjo, v katero je pritrjen kos ostrega železa. Na drugem koncu je ta koničast in nanj se natakne vaba. Ko polh pomoli glavo v past, zgrabi z zobmi za vabo in jo potegne k sebi. S tem se ostra konica dvigne, se zunaj zniža, železni žebelj se iz zareze izmakne in past zagrabi polha za vrat in ga pokonča.
Po polhanju. Foto: Miloš Toni, 2011
Danes polha gotovo ne ogroža več lov, temveč spremembe v njegovem življenjskem okolju, kjer gozd ni več strnjen in so populacije daleč druga od druge, ali pa gozdno degradirano okolje, ki mu ne nudi več varnega zatočišča in možnosti za prezimovanje. Najbolj ga ogroža izsekavanje zrelih bukovih gozdov, saj v gozdovih, kjer ni sklenjenih krošenj, polh ne more preživeti. Pri nas za zdaj ne spada med ogrožene živali.
***
Barbara Sosič je kustosinja za gospodarske načine in promet v Slovenskem etnografskem muzeju.
