Tiskane izdaje
Pončo je predstavnik dvoživk, in sicer volovske žabe (Rana catesbeiana). Je odrasel samec, ki je v Živalski vrt Ljubljana prišel oktobra leta 2015. K nam so ga prinesli predstavniki Herpetološkega društva, ki so ga našli in ujeli v malem ribniku v Fiesi. Gre za prvo najdbo te živalske vrste v Sloveniji, ki je po svetu zelo invazivna in je na evropskem seznamu stotih najbolj invazivnih vrst. Ob sprejemu v našo karanteno smo opazili, da ima poškodovano desno oko. Veterinarji so ga zdravili in po zaključeni karanteni smo ga namestili v akvaterarij v upravni stavbi. Danes sodeluje na različnih izobraževalnih programih. Pončo je postal velik ljubljenec obiskovalcev ter ambasador invazivnih vrst v naravnem okolju.
Grožnja domorodnim živalim
Volovske žabe zaradi njihove velikosti za žabje krake gojijo tako rekoč po vsem svetu. Iz gojišč pogosto '»pobegnejo«', lahko v obliki mresta, paglavcev, mladih ali celo odraslih žab. Pogosti so tudi kot hišni ljubljenci in po vsej verjetnosti se je Pončo po tej poti znašel v Fiesi. Ko je odrastel, je potreboval veliko prostora in hrane, zato so se ga, po vsej verjetnosti, njegovi neodgovorni gojitelji znebili tako, da so ga '»izpustili«' v ribnik. Tam je predstavljal grožnjo domorodnemu živalstvu, saj v tem okolju nima naravnih plenilcev, poje pa vse, kar je tako veliko, da gre v njegova ogromna usta. Med drugim so volovske žabe za druge dvoživke tudi prenašalci smrtno nevarne bolezni hitridiomikoze. Povzroča jo gliva Batrachochytrium dendrobatidis, ki jo je človek v zadnjih 50. letih s preseljevanjem dvoživk iz Afrike razširil po vsem svetu.
Žabe velikanke
Volovska žaba lahko v dolžino zraste do 20 centimetrov, samci so manjši od samic. Po velikosti jih presegajo age, ki so največje krastače, ter goljati, ki so s 40 centimetri največje žabe na svetu. Volovske žabe se hranijo z žuželkami, sesalci, plazilci, dvoživkami in ribami. Tako v okolju, kamor jih je človek zanesel, predstavljajo veliko grožnjo sladkovodnim živalim.
Foto: Petra Hrovatin
Mladiči niso kot starši
V času razmnoževanja postanejo samci teritorialni ter z globokimi in zvenečimi klici privabljajo samice. Svatovanje in parjenje potekata v vodi. Samci se samice oprimejo na hrbtu pod pazduhami. Z zvijanjem spodbudijo samico, da izloči jajčeca, ki jih oplodijo. Samica odloži več tisoč jajčec. Iz njih se izležejo paglavci, ki sprva dihajo skozi zunanje škrge, nato začnejo zunanje škrge krneti in se razvijati notranje škrge. Sočasno jim začnejo izraščati zadnje noge in nato še prednje, rep pa krni. Notranje škrge se preoblikujejo v pljuča in male žabe lahko zapustijo mlako. Živijo lahko do sedem let.
Ogrožene dvoživke
Dvoživke so bile prvi vretenčarji na kopnem. Doživele so razvoj in propad dinozavrov.
Danes je poznanih več kot 6000 vrst dvoživk, ki so izredno različne in prilagojene različnim življenjskim okoljem. Po skoraj 400 milijonov let dolgem obstoju pa kar tretjini vseh vrst dvoživk grozi izumrtje, v zadnjih desetletjih je 120 vrst verjetno že izumrlo. Zemlja se prvič po izumrtju dinozavrov sooča z možnostjo masovnega izumiranja vrst. Če ne bomo ukrepali, lahko že v nekaj desetletjih izumre kar polovica vseh vrst dvoživk. Vzrok je človek, ki dvoživke ogroža posredno z uničevanjem življenjskega prostora, s podnebnimi spremembami, onesnaževanjem, pesticidi, vnosom tujerodnih vrst v nova okolja in posredno s pretiranim pobiranjem dvoživk v naravi za hrano, hišne ljubljenčke ter s prometom.
Foto: Petra Hrovatin
Zakaj si moramo prizadevati za ohranitev dvoživk?
Dvoživke se pretežno hranijo z žuželkami in jih vsako leto pojedo na milijone. Te iste dvoživke so potem pomemben vir hrane za druge živali. Z zmanjševanjem števila dvoživk bo drastično naraščalo število žuželk, ker bo v okolju manj plenilcev. Tako se bodo pospešeno širile tudi bolezni, ki jih prenašajo žuželke, npr. malarija. Dvoživke nam nudijo nujno potrebna biološka zdravila in sestavine za antibiotike, sredstva proti bolečinam, za spodbuditev srca, za zdravljenje depresije, kapi in alzheimerjeve bolezni, za zdravljenje virusa HIV in različnih oblik raka.
Ali veš?
• Prvi kopenski vretenčarji so bile dvoživke, ki so še vedno življenjsko odvisne od vode. Vanjo odlagajo jajčeca, v vodi živijo njihove ličinke, pa tudi veliko vrst odraslih dvoživk.
• V koži imajo strupne žleze, strup jih varuje pred plenilci in okužbami, ter je vrstno značilen. Povzroči lahko bolečine, krče in celo pogin njihovega plenilca.
• Žaba zlata gozdna listovka iz Kolumbije je najbolj strupen vretenčar na svetu.
• Dvoživke skozi vlažno in močno prekrvavljeno kožo izmenjajo 35 odstotkov dihalnih plinov.
• Srce ima dva preddvora in en prekat, v katerem se kri iz obeh preddvorov meša. Ker pa dvoživke sprejemajo kisik tudi skozi kožo in sluznico ust, je tudi kri, ki prihaja iz telesa, delno obogatena s kisikom.
• Tanka in vlažna koža dvoživk je visoko prepustna, zato nevarne snovi v okolju zlahka preidejo skoznjo in jim škodujejo.
• Dvoživke zelo hitro reagirajo na spremembe v okolju, zato so pomembne kot biopokazatelji stanja okolja.
***
Mag. Irena Furlan je biologinja in pedagoška vodja v Živalskem vrtu Ljubljana.
