Tiskane izdaje
Hiter prenos sporočila na daljavo, ki ga je omogočil izum električnega telegrafa v začetku 19. stoletja, je odločilno vplival in spremenil način komunikacije v svetu.
Želja in potreba po sporazumevanju na daljše razdalje spremlja človeštvo vse od njegovih začetkov, saj je bilo to bistveno za njegovo preživetje.
V preteklosti so se na daljavo sporazumevali s pomočjo svetlobnih in zvočnih signalov. Uporabljali so dim, zastavice, rogove, bobne, prižigali so kresove ali grmade, zvonili z zvonovi in streljali s topovi.
Izum telegrafije je komunikacijo na daljavo izjemno pospešil. Prvi telegrafi so bili mehanski, kakršen je bil na primer Chappov telegraf, ki je bil v uporabi v času francoske revolucije. Telegrafi v obliki stolpa so imeli na vrhu premične roke, dolge od enega do deset metrov, ki so jih premikali z dvema ročajema. S tem so sporočali različne znake, ki so jih na drugem telegrafu sprejemali z daljnogledom in jih sporočali naprej.
Ameriški fizik Samuel Morse je leta 1837 predstavil električni telegraf ter posebno abecedo, sestavljeno iz kombinacije črt in pik, ki se je sprva zapisovala na papirnatem traku, tako imenovano Morsovo abecedo. Izkoristil je lastnost električnega toka, da s prekinitvijo na enem mestu prekine celoten tokokrog. Oddajnik in sprejemnik je povezal z žico, s pomočjo katere je prekinjal in vklapljal električni tok.
Dobro izurjeni operater je s pomočjo Morsove abecede lahko v minuti posredoval od 40 do 50 besed. Kasneje so signal razbirali iz zaporednih piskov, ki so prihajali iz zvočnika. Izurjen radiotelegrafist je tako lahko ročno oddal in sprejel 120 znakov v minuti.
Za prenos sporočil med Evropo in Ameriko so po dnu Atlantskega oceana položili kabel, ki pa je zaradi uporabljene previsoke napetosti deloval le 26 dni. Leta 1866 je bila vzpostavljena prva stalna podmorska telegrafska povezava med celinama. Po odkritju radijskih valov je italijanski fizik Guglielmo Marconi leta 1896 izdelal prvi brezžični telegraf, ki so ga deset let kasneje uporabili za prenos sporočil čez Atlantik.
Stalna razstava Telekomunikacije včeraj, danes, jutri! v Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu. Foto: Blaž Zupančič
Gradnja železnice predstavlja pomemben mejnik v razvoju telegrafskega prometa, saj se je vzporedno s progo gradilo tudi telegrafsko omrežje. Prva telegrafska zveza na Slovenskem je bila zgrajena leta 1847 na relaciji Dunaj−Gradec−Maribor−Celje in naslednje leto podaljšana do Ljubljane.
Sprva so telegrafsko službo uporabljali le za državne in vojaške potrebe. Zaradi pritiska železniške uprave so telegraf kmalu začeli uporabljati še na železnici, po letu 1850 pa je bilo dovoljeno tudi že sprejemanje zasebnih telegramov. V Bleiweisovih Novicah je bilo leta 1950 zapisano: »de nobena znajdba poslednjih časov ni tako imenitna, kakor ta, − in de nobena znajdba ni človeškimu umu v toliko čast, kakor ravno ta!«
»Tudi v naših krajih imamo zdej taciga telegrafa. Po tistim bakrenim (fufrenim) dratu, ki ga vidite potegnjeniga na visoke kole zraven železnice ali scer velicih cesta; šviga tista čudovitna moč semtertje, ktera, kakor blisk hitra, nosi oznanila iz eniga kraja v druziga.« (Telegraf ali daljnopisnik (06. 02. 1850). Kmetijske in rokodelske novice, letnik 8, številka 6.). Foto: Nada Žgank, Domen Pal
Na začetku so bili zasebni telegrami redki, večinoma so jih uporabljali v trgovskih krogih. Od februarja do oktobra leta 1950 je bilo v Ljubljani oddanih 625 brzojavk z 21.619 besedami. Kmalu je začel telegrafski promet iz meseca v mesec naraščati.
V začetku 20. stoletja so telegrafske urade, združene s poštnimi uradi, pridobili tudi manjši kraji, oddaljeni od železnice. Tarifa za plačevanje se je odmerjala glede na število poslanih črk in glede na daljavo, medtem ko se je za brzojavke oddane v nočnem času plačevala dvojna pristojbina. Brzojavke so se lahko s pomočjo pisemske pošte ali s posebnim kurirjem, tako imenovano štafeto, pošiljale tudi v kraje, kjer še ni bilo brzojavnih postaj, kar pa je bilo precej drago.
Telegram, ki je bil leta 1906 poslan iz Celja v Litijo, iz Arhiva Muzeja pošte in telekomunikacij. Foto: Arhiv Muzeja pošte in telekomunikacij
Bistveno hitrejšo komunikacijo je leta 1856 povzročil izum telegrafskega aparata ameriškega fizika David Edwarda Hughesa, ki je zapisoval tiskane črke in znake.
Ročno pisanje uradnikov je zamenjalo natisnjeno besedilo na traku, ki so ga uradniki le odtrgali in prilepili na pošiljko. Pri nas so se hughsovi aparati uporabljali od konca 19. stoletja do leta 1940.
Po potresu leta 1895 so ljubljanskemu telegrafskemu uradu dodelili dva nova telegrafska aparata tipa hughes, leta 1909 pa so jih dobili tudi v Mariboru. Foto: Nada Žgank, Domen Pal
V prvi polovici 20. stoletja je telegrafe izpodrinila naprava za prenos besedil na daljavo, imenovana teleprinter. Teleprinter je imel pisalnemu stroju podobno tipkovnico.
Ob pritisku na tipko je po telefonski liniji steklo zaporedje petih impulzov, ki so pomenili izbrano črko. Sprejemnik je impulze dekodiral in odtisnil črko na papir ali perforiran trak. Leta 1933 je bil pri nas prvič uporabljen teleprinter za zvezo med Ljubljano in Bledom, v večjem obsegu pa so se uveljavili po 2. svetovni vojni.
Teleprinterje je mogoče v muzeju tudi preizkusiti. Foto: Jaka Blasutto
***
Ajda Kozjek je kustodinja v Muzeju pošte in telekomunikacij, ki je enota Tehniškega muzeja Slovenije.
