Posoda iz vojaškega ujetniškega taborišča

Vojaki so jedilno posodo dobili ob prihodu v vojsko ter jo uporabljali v spopadih med vojno, pa tudi v ujetništvu.

pet, 17.11.2017, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic, Muzej novejše zgodovine Celje in Notranjski muzej Postojna.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Kako pomembna je posoda se zavemo šele, ko je nimamo. V vojski je še posebej nepogrešljiva, saj je po navadi samo ena. Jedilno posodo so vojaki dobili ob prihodu v vojsko. Z različnimi manjšimi popravki so jo sestavljali pokrov, posoda, kozarček, ali manjša višja posoda s pokrovom in zložljiv pribor, žlica in vilice.

Med drugo svetovno vojno so v nemški vojski vojaki hkrati dobili tudi t.i. Železno porcijo, ki so jim jo vpisali tudi v vojaško knjižico. To je bil obrok za posebne razmere. Sestavljen je bil iz 250 g prepečenca, 200 gramske mesne konzerve, 100 gramske konzerve juhe in 20 g kave. Vseskozi so jo vojaki nosili s seboj v torbi za hrano t.i. krušnjaku (Brotbeutel), posode pa so imeli privezane na nahrbtnik. Zaloge so lahko pojedli le na ukaz nadrejenega oficirja. Posode so uporabljali na pohodih in v spopadih do konca vojne in tudi v ujetništvu. Marsikdo jo je prinesel domov.

Ko je koroški deželni vodja in vodja civilne uprave na Gorenjskem dr. Friedrich Rainer 7. julija 1942 uvedel t. i. dolžnost služenja v državni delovni službi (RAD) in vojaško dolžnost, 27. septembra 1942 pa podelil Gorenjcem državljanstvo na preklic je s tem omogočil začetek mobilizacije Gorenjcev v nemško vojsko. Formalnopravno sicer Gorenjske zaradi različnih razlogov niso nikoli vključili v Tretji rajh, so pa za prebivalce s podelitvijo državljanstva začeli veljati enaki zakoni kot na ozemlju matične Nemčije.

Od novembra 1942 so potekali nabori moških letnikov od 1916 do 1926, prvi pa so bili že januarja 1943 poslani v taborišča državne delovne službe. Po polletnem služenju so moške vpoklicance pošiljali v različne rezervne zaledne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Skupno število prisilno mobiliziranih Gorenjcev presega 11.000. V enotah so bili skupaj s prisilno mobiliziranimi Alzačani, Lotaringijci, Belgijci, Luksemburžani in Poljaki. Največ gorenjskih vojakov je bilo poslanih na vzhodno fronto.

Na bojiščih jih je umrlo čez 1700, številni so padli v anglo-ameriško, francosko ali sovjetsko ujetništvo. Slovenski vojni ujetniki, ki so bili zajeti kot nemški vojaki v Normandiji, so v Veliki Britaniji ustanovili jedro 5. prekomorske partizanske brigade, v Sovjetski zvezi pa so se ujetniki pridružili 1. jugoslovanski brigadi, tankovski brigadi in drugim enotam. Številni so na fronti dezertirali in se priključili osvobodilnim gibanjem po Evropi, predvsem v Franciji. Nekaj tisoč jih je uspelo dezertirati v partizanske enote v Sloveniji, več sto se jih je priključilo tudi Gorenjski samozaščiti.


Posoda, ki jo je prinesel nemški prisilni mobiliziranec iz britanskega ujetništva. Hrani MNZS.

Po koncu vojne so se prisilni mobiliziranci iz različnih ujetniških taborišč, kjer so bili deležni precej slabega ravnanja, vračali domov še vse do sredine petdesetih let. Veliko jih je imelo doma drugorazredni status, vsaj do sedemdesetih let 20. stoletja so jih organi državne varnosti večkrat zasliševali. Posebej težko je bilo za številne invalide, ki niso imeli urejenega statusa. Že v petdesetih letih so se mobiliziranci združevali v tajne skupine, šele leta 1991 pa je bilo ustanovljeno več društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, ki jih je leta 1995 povezala Zveza mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941-1945. Istega leta so mobiliziranci dosegli, da so bili vključeni v Zakon o žrtvah vojnega nasilja, s čimer jim je od leta 2010 pripadla renta. V nasprotju s prisilnimi mobiliziranci v Franciji, Belgiji in Luksemburgu, odškodnine od države Nemčije kot naslednice Tretjega rajha mobilizirancem v Sloveniji ni uspelo pridobiti.

Posodo z vgraviranimi prizori - alpska pokrajina, sonce, planika in simbolično štorklja, ki se vrača domov in datumi ujetništva nam je poslala žena prisilnega mobiliziranca v nemško vojsko z Gorenjske. Kot eden izmed najmanj 11.000 mladih fantov z Gorenjske, ki so morali prisilno služiti v nemški vojski se je znašel na vzhodni fronti. Konec vojne so ga zajele britanske enote, jeseni 1945 pa se je vračal domov iz ujetniškega taborišča.

V Muzeju si lahko do 3. decembra ogledate razstavo Prisilna mobilizacija Gorenjcev v nemško vojsko 1943-1945, kjer je razstavljena tudi opisana posoda.

***

Dr. Monika Kokalj Kočevar je muzejska svetnica v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Prijavi sovražni govor