Kabinet čudes: Pozabljeni in spet odkriti etnološki filmi

To je filmska zgodba, zgodba o zgodnjih filmih etnologa Borisa Kuharja v Slovenskem etnografskem muzeju.

Objavljeno
16. september 2016 14.17
Nadja Valentinčič Furlan
Nadja Valentinčič Furlan

Filmi Borisa Kuharja so za nekaj desetletij poniknili v pozabo in jih je na svetlo naplavila selitev Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) na Metelkovo ulico. V 21. stoletju so dočakali digitalizacijo in petdeset let po nastanku tudi montažo; avtor pa je leta 2011 končno prejel tudi priznanje strokovne javnosti.

Prvi prizor: Ljubljana, SEM, 2001

Vodja dokumentacije v SEM novopečeni kustodinji za etnografski film preda škatlo za čevlje, v kateri je kakih 30 okroglih zavitkov. Izkaže se, da so v orumenel ovojni papir zaviti filmski koluti, o katerih se ve samo, da je njihov avtor najverjetneje nekdanji direktor muzeja dr. Boris Kuhar. V SEM ni niti primernih pogojev za hranjenje niti projektorja za pregledovanje 16-milimetrskega filma, zato se s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu Republike Slovenije in z avtorjem dogovorimo za ogled gradiva in nadaljnjo hrambo.

Drugi prizor: Ljubljana, Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, 2001

Z dr. Kuharjem in arhivisti identificiramo 13 filmskih enot iz slovenskega prostora in pet afriških tem. Nekatere enote so dolge en kolut (približno tri minute), druge obsegajo več kolutov. Večina gre za nezmontirane terenske posnetke, zmontirani so samo kratki filmski zapisi z Južnega Pohorja, o katerih se izkaže, da so tudi najstarejši.

Tretji prizor: Ljubljana, SEM, 2003

Digitalizirane neme in večinoma črno-bele filmske zapise predstavimo javnosti, v Etnologu izide članek Filmski dokumenti dr. Borisa Kuharja. Umeščanje teh filmov v prostor, čas, stroko in medijski prostor nas vodi na različne terene in v različna leta, obenem pa filmska najdba spremeni zgodovino vizualne etnografije v Sloveniji. Tukaj bomo zasledovali zgodbo prvih petih filmov z Južnega Pohorja: Trenje in preja lanu, Tkanje v Spodnjem Doliču pri Vitanju, Zadnje vauhanje v Sloveniji, Coklar v Vitanju in Zadnji vrač na Pohorju. Kako so ti filmi nastali?

Četrti prizor: Ljubljana, SEM, 1962−1963

Leta 1962 mladega Borisa Kuharja povabijo, da po smrti ravnatelja dr. Borisa Orla prevzame vodstvo Etnografskega muzeja. Spomladi leta 1963 nastopi službo in julija po vzoru Orlovih ekip organizira 20. raziskovalno ekipo na južnem Pohorju. S seboj vzame tudi kamero in posname oblačilno podobo kmečkega prebivalstva ter domače delavnosti in obrti, povezane z oblačilno kulturo, pritegne ga tudi čaranje za lepo vreme. Od kod pa se vzame kamera v času, ko v muzeju težko pridejo do papirja, telefona in fotografskega aparata? Odgovor se skriva v Kuharjevih prejšnjih delovnih izkušnjah.

Peti prizor: Ljubljana, Televizija Ljubljana, od 1957 do 1962 (in še naprej)

Mladega Borisa Kuharja na nastajajočo televizijo pritegnejo kot novinarja in etnologa, ki se spozna na fotografiranje. Postane scenarist, urednik in občasno tudi snemalec ter spozna vse faze filmske produkcije. Že leta 1958 napiše scenarij in režira prvi dokumentarni in etnološki film na tedanji Televiziji Ljubljana Borovo gostüvanje, ki ga posnamejo v Moravcih. S tem postavi temelje in standarde za dokumentarno produkcijo na slovenski televiziji.

Utrinek s snemanja Borovega gostüvanja, Gerlinci, 1974. Kuhar ima v rokah kamero. Foto: Arhiv SEM

Po prihodu v muzej Boris Kuhar oceni, da bo programsko povezoval obe ustanovi na zelo izviren način. Televizija mu posodi kamero za terensko raziskavo, on pa po odprtju razstave Južno Pohorje pripravi neposredni prenos iz muzeja in vmes vključi filme s terena. Podobne televizijske prenose leta 1963 izvedejo še z razstav Slovenske ljudske maske in Vraževerje na Slovenskem (ohranjena je pisna dokumentacija, ne pa tudi posnetki). Razstave in terenske raziskave Slovenskega etnografskega muzeja kasneje nikoli več niso tako dobro medijsko pokrite, slovenski gledalci pa ne tako dobro seznanjeni z etnologijo in muzeji.

In kaj vpliva na oblikovanje zgodnjih strokovnih medijskih pristopov v Sloveniji?

Šesti prizor: Slovenija in mednarodni prostor, obdobje od 1952 naprej

Etnolog dr. Niko Kuret si konec šestdesetih let 20. stoletja prizadeva za uveljavljanje etnografskega filma kot enakovrednega medija za dokumentiranje in posredovanje etnološkega znanja. Leta 1957 slovenski etnologi po vzoru Mednarodnega odbora za etnografski film (ustanovljen v Parizu leta 1952) ustanovijo Odbor za etnografski film pri Slovenskem etnografskem društvu. Vanj povabijo tudi predstavnike filmskih podjetij in Borisa Kuharja kot zastopnika pravkar ustanovljene Televizije Ljubljana. Januarja 1958 pripravijo seznama obstoječih filmov in urgentnih etnoloških tem Slovenski etnografski film - predlogi in dosežki. V naslednjih letih jim uspe skupaj s filmskimi podjetji posneti pet filmov, potem pa delo odbora zamre.

Kuhar se sicer ne ukvarja s teorijo in metodologijo etnografskega filma, zna pa snemati, kar je tedaj bistvena prednost. Išče kratko in tekočo vizualno pripoved, ki bo zanimiva za širšo javnost, dodaja poetične in ponekod humorne komentarje, kadar posnetke prikazuje. Številne šege in obrti z urgentnega seznama zabeleži tik pred izginotjem, zato o sebi pravi, da je bil pogosto prvi (etnolog na televiziji, vizualni raziskovalec na terenu), snemal pa je zadnje predstavnike obrti in znanj.

Sedmi prizor: Ljubljana, SEM, 2010−2011

Z dr. Borisom Kuharjem zmontirava njegove filmske posnetke v deset filmov. Nemim vizualnim pripovedim v maniri časa nastanka dodajava komentarje, ki jih sam bere. Pet najstarejših filmskih zapisov z južnega Pohorja poveževa v enoten film Filmski zapisi z južnega Pohorja. Prikazujejo Franca Špegla Peterneža, ki je oblečen v raševinasto srajco in hlače iz lodna, in njegovo ženo, ki tre lan in prede, ter delo tkalca Bernarda Verbotna Mutnika, »ferbarja« Alojza Hofbauerja, izdelovalca cokel Ivana Pungartnika Hanzeka in vrača Karla Denovnika.

Milica Varšek, Helena Ložar-Podlogar, Fanči Šarf, Pavla Štrukelj, Boris Kuhar in domačin na južnem Pohorju leta 1963. Foto: Arhiv SEM

Na začetku in na koncu filma vidimo člane raziskovalne ekipe med domačini. Drugi filmi nosijo povedne naslove Sejem bil je živ ..., Koranti, kako so različni, Ekipa SEM v Koštaboni, Trgatev v Beli krajini, Koline v Škocjanskih hribih, Lučanje v Boljuncu pri Trstu, Borovo gostüvanje, Ljudje ob reki Ubangui in Bajaničar iz Gotovelj; vsi so v celoti dostopni v filmografiji na spletni strani SEM. Zbirko poimenujeva Dokumenti časa, ker filmi pričajo o kulturi in načinu življenja na podeželju v preteklosti in obenem o filmskih pristopih v času, ko film na terenu še ni beležil zvoka.

Zaključni prizor: Ljubljana, Kinodvor, marec 2011

Dr. Boris Kuhar na mednarodnem festivalu Dnevi etnografskega filma prejme plaketo Nika Kureta za prispevek k razvoju slovenske vizualne etnografije »kot eden od utemeljiteljev slovenske vizualne etnografije in kot prvi slovenski etnolog in filmar v eni osebi. Bil je začetnik vizualne etnografije v Slovenskem etnografskem muzeju in je filmske zapise prvi v Sloveniji in najverjetneje tudi v tedanji širši domovini Jugoslaviji predvajal v sklopu etnološke razstave. S pomočjo filmskega projektorja in s sprotnim živim komentarjem jih je prikazoval v sklopu razstave Južno Pohorje že leta 1963, torej sočasno, kot so filmski medij začeli vključevati v tehnično in finančno veliko bolje podprte etnološke muzejske postavitve v Franciji.«

Boris Kuhar prejme plaketo Nika Kureta iz rok Naška Križnarja. Foto: Arhiv SEM

Dr. Boris Kuhar tako z veliko zamudo vendarle dobi strokovno priznanje za svoje filmsko delovanje.

***

Nadja Valentinčič Furlan je kustodinja za etnografski film v Slovenskem etnografskem muzeju.