Pra-Patria

Kljub nekaterim težavam se je sovjetski osemkolesnik BTR-60PB dobro obnesel v številnih vojaških operacijah.

tor, 17.10.2017, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Krvave sovjetske izkušnje druge svetovne vojne so imele močan vpliv na povojni razvoj Rdeče armade. Tankovske desante oziroma prevoz pehote na tankih neposredno v boj so že do konca vojne deloma nadomestili z uporabo ameriških polgoseničarjev M3 Half-track in oklepnih avtomobilov M3 Scout Car, ki jih je Rdeča armada dobila v okviru vojaške pomoči ZDA. Pehota je tako dobila namenska vozila, kar ji je omogočilo spremljanje napredovanja tankovskih enot in nudenje podpore v boju. Rdeča armada je na podlagi teh izkušenj uvidela potrebo po novih kolesnih oklepnih vozilih, s katerimi bi zadostili naraščajočim potrebam tudi z oziroma na stopnjevanja hladne vojne.

Osnovne zahteve so predvidele oklepni transporter za osem vojakov. Rezultat tega je bilo vozilo BTR-40, ki je bilo sicer v uporabo sprejeto v začetku 50. let prejšnjega stoletja, vendar je bilo tudi kmalu ocenjeno kot premajhno za osnovno vlogo transporterja. Nove zahteve vrha Rdeče armade so zdaj zahtevale vozilo s sposobnostjo prevoza dodatnih 15 do 20 vojakov v izkrcnem delu. Sovjetski konstruktorji so najprej temeljito proučili že medvojnega ameriškega polgoseničarja M3 ter nemškega SdKfz 251. Na podlagi pridobljenih izsledkov je bil razvit oklepni kolesnik 6X6 BTR-152. Proizvedenih je bilo okoli 15.000 vozil, ki jih je Rdeča armada uporabljala kot poveljniška vozila, podporna vozila, artilerijske vlačilce ter kot oklepne transporterje. Kljub množični proizvodnji pa je imel BTR-152 tri ključne slabosti.

Osrednjo pomanjkljivost je predstavljalo dejstvo, da je bilo vozilo v izkrcnem delu odprto in zato izjemno ranljivo. Poleg tega ni nudilo nobene zaščite RKBO in ni imelo nobenih amfibijskih zmogljivosti. Kljub temu je bilo ekonomično in dostopno, predvsem pa je omogočalo hitro motorizacijo pehotnih divizij. To je Sovjetom »kupilo« dovolj časa za razvoj popolnoma novega kolesnika, s katerim so hoteli odpraviti pomanjkljivosti predhodnega modela. Tokrat je vojska postavila zahteve po dveh vozilih: goseničnem bojnem vozilu, ki naj bi delovalo skupaj s tanki (rezultat je bil revolucionaren oklepnik BMP-1), in cenejšem kolesnem oklepnem transporterju za prevoz in podporo motostrelskih enot.


Bočni pogled na vozilo BTR-60. Vidna je kupola s težkim mitraljezom KPVT 14,5 mm. Foto Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Na razpis sta se prijavili podjetji GAZ in ZIL. GAZ je ponudil že samostojno razvito vozilo s pogonom 8 x 8 z dvema motorjema, ZIL pa oblikovno podobno vozilo, vendar s konfiguracijo 6 x 6 pod oznako ZIL-153. Po testiranjih obeh vozil je bilo leta 1960 dokončno izbrano vozilo podjetja GAZ. Vozilo je dobilo oznako BTR-60P (P kot plavajuscij − plavajoči) in bilo javnosti prvič predstavljeno naslednje leto. Podobno kot pri vozilu BTR-152 je bila tudi na tej verziji namesto zgornje oklepne plošče nameščena le cerada, kar je pomenilo le nadaljevanje težav vozila BTR-152.

Ta pomanjkljivost je bila leta 1963 dokončno odpravljena s posodobljeno izvedenko z novo oznako BTR-60PA. Vozilo, ki je lahko sprejelo do 12 vojakov, je bilo tokrat oklepljeno v celoti, poleg tega so mitraljez SGMT s predhodnika zamenjali z mitraljezom PKT 7,62 mm. Vozilo so v odgovor na razvoj sorodnih vozil na Zahodu leta 1965 še nadgradili in mu dodali manjšo kupolo z legendarnim in še danes strah vzbujajočim mitraljezom KPVT kalibra 14,5 mm ter sovprežnim mitraljezom PKT 7,62 mm. Vozilu so izboljšali prenose, dodali radijsko postajo R-123 ter izvedli še nekaj manjših modifikacij. Dobilo je oznako BTR-60PB in ostalo v proizvodnji vse do leta 1976, ko ga je nadomestila sodobnejša verzija BTR-70.


Notranjost vozila BTR-60PB. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Posebnost vozil BTR-60 sta bila dva šestvaljna bencinska motorja GAZ-49B, vsak z močjo 90 KM. Desni motor je poganjal prvo in tretjo pogonsko os, levi pa drugo in četrto. Vozilo je imelo tako za vsak motor svojo sklopko in menjalnik, ki je s premikom prestavne ročice vzporedno menjal stopnje prenosa. Krmiljenje je omogočalo premikanje koles na prvih dveh oseh. Podobno kot pri vozilu BTR-152 je imel tudi BTR-60 centralno regulacijo v pnevmatikah, kar je danes sicer standardni del sodobnih oklepnih kolesnikov, v tistem času pa je veljalo za novost.

Dobrih deset ton težko vozilo je lahko razvilo hitrost do 80 kilometrov na uro, na vodi pa s pomočjo vodno-reakcijskega sistema plovbo do deset kilometrov na uro. Od sedem do devet milimetrov debel oklep je sicer nudil le osnovno zaščito, a je kljub temu predstavljal napredek glede na predhodne rešitve. V verziji PB je lahko vozilo ob treh članih posadke (voznik, poveljnik in namerilec) prevažalo še osem vojakov v izkrcnem delu, čeprav jih je bilo v prvotnih verzijah kar 14.

Kljub določenim težavam, predvsem z zanesljivostjo motorjev in prenosov, se je BTR-60PB dobro obnesel v številnih vojnah in operacijah, predvsem kot vozilo za hitro delovanje, izvidovanje, delovanje proti slabše zaščitenim ciljem in protiuporniško delovanje. Vozilo je bilo, oziroma je še, tudi v številnih specializiranih podverzijah v uporabi v več kot 54 državah.


Delujoča vozila v Parku vojaške zgodovine. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Jugoslovanska vojska je leta 1967 v testiranje prejela dve vozili BTR-60PB, vendar je bila sprejeta odločitev, da se vozilo ne uvede v uporabo. Kaj je JLA vodilo k tej odločitvi, ni znano, so pa bila ob nakupu sistema protizračne obrambe Strela 1 nabavljena tudi poveljniška vozila BTR-60PU (šest primerkov), ki so imela dodaten električni agregat, žiroskop, navigacijo, namerilni računalnik ter teleskopsko anteno.

Kljub zavrnitvi originalnih sovjetskih vozil BTR-60PB pa je Jugoslavija, predvsem za potrebe vojaške policije in tudi milice, kupila romunsko licenčno verzijo pod oznako TAB-71. Zanimivo je, da vozila niso bila predhodno testirana, kar je bila sicer običajna praksa. Prav tako srednjeročni načrti niso predvidevali omenjenih nabav, temveč so bila za to dodeljena izredna sredstva. Nujnost nabave in končni uporabniki nakazujejo na to, da so bila vozila namenjena bolj ali manj notranji uporabi, zlasti v luči vedno večjih napetosti v Jugoslaviji, predvsem na Kosovu.

TAB-71 je bil zelo podoben originalnemu sovjetskemu vzorniku, imel pa je le nekoliko močnejši motor, izboljšano zaščito in višjo hitrost (95 kilometrov na uro). Zanimivo je, da je JLA prevzela vozila v bencinski verziji, čeprav so imeli Romuni tudi dizelsko različico. Skupaj je bilo naročenih 119 vozil, ki pa predvsem zaradi kroničnih težav z okvarami motorjev, ki so jih v Jugoslaviji poskusili nadomestiti s FAP-ovimi, niso bila ravno priljubljena med končnimi uporabniki.

Muzejski BTR (vozilo v ozadju) v filmu Maščevalci 3. Foto: IMDB

Vojaški muzej Slovenske vojske je leta 2015 prek postopka menjave iz Bolgarije pridobil originalno sovjetsko vozilo BTR-60PB v delujočem stanju, ki je danes sestavni del vozne zbirke Parka vojaške zgodovine v Pivki. Naš BTR je tudi svojevrstna filmska zvezda, saj je bil uporabljen v tretjem delu filma Silvestra Stallona Maščevalci (The Expendables 3), kar le še utrjuje sloves vsestranskosti in dolgoživosti tega legendarnega osemkolesnika.

***

Boštjan Kurent je strokovni vodja Parka vojaške zgodovine.

Prijavi sovražni govor