Razvrat in zadržanost pred 2000 leti

Oljenka z erotičnim prizorom iz Emone, dokaz rimske razuzdanosti ali seksualnost kot ločnica med kulturami?

Objavljeno
19. november 2014 18.21
Bernarda Županek
Bernarda Županek

Keramično svetilo na olje, tako imenovana oljenka, je bila eden najbolj množično uporabljanih predmetov v času starega Rima. V bivališčih revnih in bogatih so svetile oljenke različnih oblik in okrasov. Na osrednjem delu so pogosto imele podobo, na primer mitološki prizor, božanstvo, okrasek v obliki školjke, rože ali živali. Tudi erotični prizori niso bili redki.

Razvratni Rimljani?

Erotične podobe na oljenkah si danes pogosto razlagamo kot dokaz rimskega uživaškega življenja, razvrata, razuzdanosti. Vsega tistega, kar smo prebrali v Petronijevem Satirikonu ali videli v Fellinijevi interpretaciji le-tega. Danes živimo v času, ko je golo telo in aluzije na seks moč videti na vsakem koraku: v televizijskih oddajah, na naslovnicah revij, na reklamnih plakatih, v oglasih in celo na potrošni embalaži. Pornografske revije in filmi so zlahka dostopni. Golota je danes del vsakdana. Zato hitro sklepamo, da so nam bili Rimljani podobni, da je bila njihova seksualnost, odnos do telesa in pornografije, seksualiziranost vsakdana, podobna naši.

Pa v resnici ni bilo tako. Od Rimljanov smo veliko podedovali: grško-rimska antika velja za enega od temeljev današnjega zahodnega sveta. Vendar so bili Rimljani od nas tudi zelo različni. Tudi spolnost je polje, kjer so razlike med kulturami lahko zelo velike. Kljub podobam erotike na oljenkah ter legalizirani, široko razširjeni prostituciji, je bila rimska kultura v zvezi s spolnostjo polna zapovedi in prepovedi, vpetih v tradicionalne družbene in religiozne norme. Le-te so predpisovale pravilno vedenje, samokontrolo in zadržanost, sramežljivost.

Pravila in prekrški

Osnovno razlikovanje v rimski spolnosti ni bilo, kot danes, med homo- in heteroseksualnostjo, pač pa med aktivnim in pasivnim partnerjem. Aktivna vloga v odnosu je bila za moškega edina primerna: moški, ki je v odnosu z moškim ali žensko zavzel pasivno vlogo, "bil spodaj", je bil označen za poženščenega (pogosta obtožba v vročih političnih debatah), razvratnega, za slabiča. Nezmožnost upoštevanja tovrstnih pravil je pomenila, da moški nima samokontrole, tudi izven spolnosti, in da ne bo zmožen kontrolirati drugih. To pa je bil hud faux pas v rimskem sistemu, kjer je imel odrasel premožen državljan pomembne vojaške in politične funkcije. Samodisciplina je bila del moškosti in nujna lastnost pravega Rimljana.

Za nas skoraj nepredstavljivo je, da v rimskem svetu samskih skoraj ni bilo: to je bila družba poročenih in večkrat poročenih. Zvestoba poročenih žena je bila nujna, moških pa ne. Za morebiten seks izven zakona so bile ženske iz uglednih družin nedosegljive; na voljo so bile sužnje in prostitutke. Naša oljenka morda upodablja dekle iz vrst slednjih. Prava Rimljanka - zadržana, zvesta, sramežljiva - namreč nikoli ne bi bila upodobljena na tak način.

Oljenko si lahko do konca maja 2015 ogledate na občasni razstavi Emona: mesto v imperiju v Mestnem muzeju Ljubljana.

Dr. Bernarda Županek je kustosinja za antiko v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane.