Tiskane izdaje
Rovaš je splošno razširjen pripomoček, povezan s človekovo potrebo po zapisovanju podatkov, ki so ga z opismenjevanjem zamenjali drugi pripomočki. Danes lahko njegove sledi srečamo le še v frazah, največkrat povezanih z dolgovi ali računi kot na primer imeti še nekaj na rovašu.
Rovaš so največkrat leseni, enodelni služijo predvsem štetju, medtem ko se pri dvodelnem in tridelnem veja, palica ali deščica prekolje, izkolje ali razžaga na dva oziroma tri dele tako, da so dogovorjene oznake (zareze) vidne na vseh delih. Dvodelni rovaš sestavljata daljši del - matica in krajši izklan del izkolek.
Podobno kot drugod v Evropi so tudi na Slovenskem uporabljali rovaše za različne namene.
Z njihovo pomočjo so vodili evidenco o plačanih dajatvah in opravljenem delu, volili in glasovali in med člane soseske delili skupne pridelke.
Obrtniki kot na primer tkalci, valjarji, barvarji in mlinarji so na dvodelne rovaše označevali v delo prejet material, prevozniki pa število voženj oziroma količine dostavljenega materiala. V primeru skupinske paše so pastirji s pomočjo rovašev vodili evidenco o številu živine in količinah pomolzenega mleka.
Rovaše so uporabljali trgovci in obrtniki, ki jim stranke niso sproti plačale računa za prodano oziroma dobavljeno blago. Da ni prihajalo do goljufij, je bila ta vrsta rovaša največkrat dvodelna.
Enodelni pastirski rovaš za označevanje števila živali, Podkoren, 1880 (iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja, foto Marko Habič)
Dvodelne, ponekod tudi enodelne, rovaše za zapis dolga so uporabljali v belokranjskih soseskih zidanicah, ki so bile last vaške skupnosti.
Dvodelni vozniški rovaš, Ljubljana 1944 (iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja, foto Marko Habič)
Ob ustanovitvi so v njih člani vaške skupnosti zbrali zaloge vina in ponekod tudi žita, oboje pa so po potrebi prodajali (tudi zunaj skupnosti) ali posojali članom in dolg zapisovali na rovaše. S postopnim in vsaj delnim opismenjevanjem ljudi so po drugi svetovni vojni rovaše povsem spodrinile knjige dolžnikov.
V kleti danes edine še delujoče soseske v Drašičih imajo na steni obešen lok z rovaši za predstavitev njihove uporabe.
Šop rovašev za izposojo vina, Bela krajina, konec 19. stoletja (iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja, foto Marko Habič)
Kot poslednjo pri nas ohranjeno obliko rovaša pa lahko ponekod v vinorodnih krajih (na primer v Slovenskih goricah in na Bizeljskem) še vidimo brentarsko palico, na katero se brentarji opirajo pri hoji in vanjo zarezujejo število brent, ki jih prinesejo v zidanico.***
Dr. Nena Židov je kustodinja za družbeno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju.
