Tiskane izdaje
Zbirka Parka vojaške zgodovine v Pivki je od sredine februarja bogatejša za nov, dragocen eksponat, in sicer za ameriški tank iz druge svetovne vojne M3A1 stuart, ki ga je z uspešno menjavo pridobil Vojaški muzej Slovenske vojske. Poleg tega da gre za najstarejši tank v nacionalni tankovski zbirki, je pridobitev dragocena tudi zato, ker je ta tip tanka neposredno vezan na zgodovinsko dogajanje na naših tleh ob koncu druge svetovne vojne. Vojaški muzej Slovenske vojske je s pridobitvijo kronal svoja prizadevanja po popolnitvi zbirke oklepnih vozil z vsemi oklepniki, ki so se kdaj znašli na Slovenskem.
Vojska ZDA na začetek druge svetovne vojne ni bila pripravljena. Zlasti to velja za kopensko vojsko, ki se je šele ob nemškem napadu na Francijo zavedla pomena tankov in oklepne tehnike ter njihove vloge v svetovnem spopadu, ki je trkal na vrata. V tekmi s časom se je začel hiter razvoj novih modelov tankov in njihova še hitrejša proizvodnja.
Eden prvih rezultatov tega hitrega razvoja je bil prav tank M3A1 stuart, poimenovan po slavnem konfederacijskem generalu iz ameriške državljanske vojne Jamesu Ewellu Brownu »Jebu« Stuartu (1833−1864). Stuart je bil konjeniški poveljnik, znan po mojstrstvu v izvidniških nalogah in uporabi konjenice v ofenzivnih operacijah. Romantična medijska podoba je pripomogla k njegovi prepoznavnosti in k dvigovanju južnjaške morale. General Stuart je padel na bojnem polju leta 1864.
Tank M3A1 je bil razvojno le prehodna različica; kmalu ga je zamenjal nekoliko sodobnejši M3A3, ki je že imel varjen oklep, povečano stopnjo zaščite, izboljšane delovne pogoje posadke in večji bojni radij. Kljub vsemu pa stuart zaradi konceptualne zastarelosti ni nikoli dorasel nemškim tankom. Bojišča so kmalu zavzeli srednji bojni tanki, zato so bile stuartom namenjene le še izvidniške naloge, služil pa je tudi za šolanje posadk. Nekoliko bolje so se stuarti odrezali na pacifiškem bojišču, kjer so njegova majhnost (dolžina 4,52 metra, širina 2,51 metra in višina 2,30 metra), okretnost in majhna teža (14,5 tone) predstavljale veliko prednost pri prebijanju skozi brezpotja goščav tihooceanskih otokov.
Partizanska tankovska brigada
In kako so se ti tanki znašli v naši nacionalni zgodovini? Z izkrcanjem zaveznikov v Italiji in njeno kapitulacijo septembra 1943 so bili ustvarjeni pogoji za formiranje večjih enot Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ). Kot lahke pehotne enote, prilagojene gverilskemu vojskovanju, te enote brez artilerijskih, oklepnih in zračnih sil niso bile sposobne resnega vojskovanja, ki bi omogočilo zmago nad Nemci v Jugoslaviji.
Po dogovoru med zahodnimi zavezniki in Vrhovnim štabom NOVJ se je pri Brindisiju v južni Italiji začelo zbiranje partizanov za ustanovitev tankovske enote. Deloma so jih z osvobojenih ozemelj pripeljala zavezniška letala, še več pa je bilo tistih, ki so kot italijanski vojaki prešli k zaveznikom bodisi v Italiji bodisi v severni Afriki, nekaj je bilo tudi nekdanjih internirancev. V Corovignu pri Brindisiju je bil ustanovljen prvi tankovski bataljon, potem pa je enota odšla na usposabljanje v Egipt. Tu so se mladi tankisti prvič srečali z lahkimi tanki stuart in z oklepnimi vozili AEC.
V enote NOVJ je v Egiptu prestopilo tudi večje število pripadnikov Kraljevega gardnega bataljona, sestavljenega večinoma iz Primorcev in Istranov, pa tudi Štajercev, ki so se kot prisilno mobilizirani borili v Rommlovem »Afriškem korpusu«. Po končanem usposabljanju so enoto prepeljali nazaj v Italijo, kjer je bila v oporišču Gravina 16. julija 1944 ustanovljena I. tankovska brigada, ki so jo zavezniki opremili s 56 tanki stuart, 24 oklepnimi avtomobili AEC, izvidniškimi vozili scout car, nekaj willisi ter večjim številom tovornjakov in motocikolov. Brigada je imela tudi odlično mehanično delavnico in sposobne ekipe mehanikov so odpravile veliko okvar na vozilih, poleg tega pa so razvile posebne nadgradnje, ko so poškodovane kupole nadomestili bodisi z nemškim protitankovskim ali pa protiletalskim topom.
Na jugoslovanskem bojišču
Bojna pot je brigado vodila najprej na Vis, potem pa se je oktobra 1944 izkrcala v Dalmaciji in se nato razdelila v dve bojni skupini. Severna je osvobajala Dalmacijo in imela ključno vlogo v Kninski operaciji, južna pa se je bojevala v Hercegovini. V sestavi IV. armade je brigada konec aprila in na začetku maja 1945 sodelovala pri osvoboditvi Trsta in Gorice ter pri uničenju nemškega 97. korpusa pri Ilirski Bistrici.
V tej zahtevni tankovski operaciji so prišle na kraškem svetu Dalmacije, Kvarnerja in Krasa do izraza iste prednosti tanka stuart, ki so se izkazale že na pacifiškem bojišču. Temu se je pridružilo še dejstvo, da nemška armada na tem območju ni imela tankovskih enot, ki bi lahko ustavile zmagovit pohod partizanskih tankovskih enot, in sledi stuartovih gosenic so tako pomembno zaznamovale zgodovinsko dogajanje na Slovenskem pred sedemdesetimi leti.
***
Mag. Janko Boštjančič je vodja projekta Park vojaške zgodovine Pivka.
