Tiskane izdaje
Sita so pripomoček za ločevanje trdnih delcev od tekočin ter grobih delcev materiala od drobnih. Dna so stkana iz svilenih, lanenih niti, kovinske žice, žime ali sintetičnih vlaken. Uporabna so v gospodinjstvu, obrti in industriji.
Žima so odrezane dlake z grive in repa konj. Dolga so od 20 do 90 centimetrov, debela od 50 do 150 mikronov. So groba, močna, prožna in lahka vlakna. Žimo so uporabljali za tkanje sit, podlog pri oblekah, za izdelavo ščetk in čopičev.
Sita iz konjske žime so od 16. do sredine 20. stoletja izdelovali v Stražišču, Bitnjah in drugih vaseh med Škofjo Loko in Kranjem. S tkanjem sit so se ukvarjale družine, ki so imele premalo zemlje za preživetje. Žimo so prevzemali na kredit od založnika in njemu tudi oddajali svoje izdelke.
Priprava žime
Konjske repe so delavci, zaposleni pri založniku trgovcu, razvrstili, oprali, posušili, zmikali (počesali), zravnali, pobarvali, sušili in razvrstili po dolžini.
Žimo so doma sitarji trdno povezali v šope ter vanje zabili žebljičke iz češminovega lesa, da se žima ni pulila. Posamezne žime iz šopa so na kozlu povlekli skozi zanke ničalnic in nato še skozi reže grebena. To zamudno delo, ki je zahtevalo natančnost, so opravljali ženske in otroci.
Tkanje sit
Navlečeno žimo so prenesli v statve, jo enakomerno napeli in privezali. Prečne žime so vstavljali s pomočjo votle bezgove palice − špole. Špola je služila kot tkalski čolniček. Med tkanjem so nastajajoče sito napeli z razpenjalom − špringarjem, da se ni gubalo. Stkano sito so obesili na križ vrh statev. Ob večerih je sitarju pri delu na statvah svetila posebna luč − petrolejka z bučo −, z lesenim držalom obešena na statve. Petrolejka je skozi vodo v stekleni posodi usmerjala močnejši snop svetlobe na tisti del sita, kjer je sitar tkal.
Sita so poravnali v stiskalnici, jih zvezali v šope in nesli k trgovcu. Ob zaračunani žimi je bil sitarjev zaslužek bolj skromen, odvisen predvsem od vrste sita. Trgovci so sita prodajali po vsej Evropi, občasno tudi v severni Afriki in Mali Aziji. Žimnata sita so kupovali tudi ribniški suhorobarji, jih vpeli v lesene obode ter z njimi krošnjarili po slovenskih in sosednjih deželah.
Sito za sejanje moke na stalni razstavi v tekstilni zbirki Tehniškega muzeja Slovenije. Foto: Milojka Čepon
Sita so se razlikovala po obliki, barvnem vzorcu, velikosti, gostoti in namembnosti. Po obliki so bila okrogla, kvadratna in pravokotna. Tkana so bila iz žime črne, rdeče, rumene, oražne in bele barve. Barvni vzorci so bili zelo raznovrstni; od enobarvnih črnih, progastih do karirastih. Pogosto so imela sita enak barvni vzorec po votku in osnovi. Uporabljali so jih za presejanje moke v gospodinjstvih in mlinih, za pretlačevanje sadja, zelenjave in mesa, za sejanje popra in žafrana pa tudi v industriji, lekarnah in pivovarnah.
Število izdelovalcev sit je naraščalo do leta 1870, ko jih je bilo 2000. Leta 1907 je bila v Stražišču ustanovljena Sitarska in žimarska zadruga. Cenejša žičnata, še bolj pa sita iz sintetičnih vlaken so začela izpodrivati žimnata sita. Zaradi boljšega zaslužka so sitarji odhajali na delo v tekstilne tovarne. Med obema vojnama je začela ta dejavnost upadati, v petdesetih letih 20. stoletja je povsem izumrla.
Sitarske statve iz Zgornjih Bitenj in raznovrstna sita so na ogled v okviru tekstilne zbirke Tehniškega muzeja Slovenije. Foto: Iko Krašovec
***
Milojka Čepon je kustosinja v Tehniškem muzeju Slovenije.
