Tiskane izdaje
»Oh ti okrutna smrtna ljubezen. Že na začetku stvarjenja sveta si ranila in premagala srce Adama. Zaslepljen in zasužnjen od tebe je iz grešne ljubezni okusil prepovedani sad. S tem grižljajem je pregnal sebe z vsem svojim potomstvom iz raja v trudnapolni svet. Adam, zakaj nisi takoj v pepelu zadušil grešne ljubezni, da ti je prizadejala večno škodo na duši in telesu?«
***
Z zgornjimi besedami se začne prvi prizor Škofjeloškega pasijona, latinsko poimenovanega Processio locopolitana, pri katerem gre za uprizoritev spokorniške pasijonske procesije v dvajsetih podobah, ki v postnem in velikonočnem času na vsakih šest let prikazuje Kristusovo trpljenje in druge biblične motive iz Stare in Nove zaveze. Udeleženci pasijonske procesije potujejo med štirimi prizorišči v starem mestnem jedru Škofje Loke - na Mestnem trgu, pod gradom, na začetku in zaključku Spodnjega trga, kjer ponovijo prizor odigran na prejšnjem prizorišču.
Pogled iz zraka na štiri prizorišča v Škofji Loki leta 2009. Foto: Jure Nastran
Uprizoritev temelji na dramskem besedilu, ki ga je na podlagi prejšnjih uprizoritev leta 1721 zapisal pater Lovrenc Marušič, poznan tudi kot oče Romuald Štandreški. Po doslej znanih podatkih Škofjeloški pasijon velja za najstarejše dramsko besedilo v slovenskem jeziku z dodatki v latinskem in nemškem jeziku in z režijskimi opombami. Rokopisni kodeks je shranjen v Kapucinskem samostanu v Škofji Loki, kjer je na ogled tudi stalna razstava o Škofjeloškem pasijonu. Faksimile kodeksa je na ogled v kapucinski knjižnici v Škofji Loki in Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Leta 2007 je Občina Škofja Loka z odlokom o gledaliških uprizoritvah Škofjeloškega pasijona uredila uprizarjanje te gledališke igre na škofjeloških ulicah in trgih v letih 2009, 2015 in 2021. S tem je hotela zagotoviti kontinuiteto uprizarjanja, ki je bila v preteklih obdobjih zaradi različnih vzrokov nekajkrat prekinjena, v 20. stoletju pa ponovno oživljena.
Skupinska fotografija sodelujočih amaterskih igralcev iz uprizoritve leta 1936. Foto: Janko Šelhaus/Arhiv Loški muzej Škofja Loka
Zaradi kompleksnosti uprizarjanja je Škofjeloški pasijon na ogled na vsakih šest let. Priprave se zaradi zahtevnosti in obsežnosti začnejo že več mesecev pred prvo uprizoritvijo. Pod pokroviteljstvom in s finančno podporo občine Škofja Loka pri tem sodeluje okoli 900 amaterskih igralcev različnih generacij in več kot 400 drugih prostovoljcev, ki skrbijo, da v dneh, ko je Škofja Loka odeta v pasijonsko rdečo barvo, vse poteka gladko. Gre za formalno in neformalno organizirane skupine in skupnosti iz mesta in okolice, ki predstavljajo najpomembnejše nosilce te nesnovne kulturne dediščine. Škofjeloški pasijon so nazadnje uprizorili v velikonočnem času leta 2015, ko so si obiskovalci lahko ogledali osem ponovitev.
Priprave v maskirnici, 2009. Foto: Jana Jocif
V vmesnem obdobju, ko se Škofjeloški pasijon ne uprizarja, za pasijonsko »kondicijo« z različnimi dogodki skrbijo društva in skupine, denimo Zavod za kulturo Škofja Loka in Skupina za pasijon. Med pomembnejše aktivnosti sodi tudi vsakoletna izdaja serijske publikacije Pasijonski doneski, ki jo izdaja Muzejsko društvo Škofja Loka. Škofja Loka za promocijo svoje dediščine skrbi s povezovanjem z drugimi pasijonskimi kraji. Republika Slovenija pa se je leta 2008 vključila v evropsko združenje Europassion, kamor je vključenih več kot osemdeset krajev s pasijonsko dediščino.
Škofjeloški pasijon je bil leta 2008 kot prva enota vpisan v register nesnovne kulturne dediščine, ki je bil zasnovan kot posledica implementacije Unescove konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine (2003). Register predstavlja seznam s strani stroke prepoznanih elementov nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi ministrstvo za kulturo.
Utrinek iz uprizoritve leta 2015 - četrti prizor: Pekel. Foto: Anja Jerin/Arhiv SEM
Da se zagotovi javna dostopnost dediščine, njeno prenašanje iz roda v rod ter ohranijo glavne značilnosti dediščine, so elementi nesnovne kulturne dediščine, ki jih je stroka prepoznala kot najpomembnejše, razglašeni za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena (pred majem 2016 je bil v veljavi termin živa mojstrovina državnega pomena), kar je najvišji status elementa nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji. Leta 2012 je bil Škofjeloški pasijon kot prvi razglašen za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena.
Razglasitev elementov nesnovne kulturne dediščine za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena pomeni zadnji korak pred pripravo nominacije za uvrstitev na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Na 11. zasedanju Unescovega medvladnega odbora za varovanje nesnovne kulturne dediščine, ki je na začetku decembra 2016 potekalo v glavnem mestu Etiopije Adis Abebi, je bil Škofjeloški pasijon kot prva slovenska enota vpisan na Unescov reprezentativni seznam. S tem je bil postavljen ob bok drugim elementom nesnovne kulturne dediščine sveta, ki sestavljajo zakladnico znanj in veščin človeške ustvarjalnosti. Pri pripravi nominacije so sodelovali predstavniki in predstavnice nosilcev, občine Škofja Loka, ministrstva za kulturo in Slovenskega etnografskega muzeja v vlogi koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine.
Kot zgodovinska in turistična znamenitost Škofjeloški pasijon predstavlja pomemben element lokalne identitete, ki skrbi za prepoznavnost Škofje Loke v Evropi in svetu. Z vpisom na Unescov reprezentativni seznam so nosilci dobili potrditev za njihov trud in spodbudo za nadaljnje kontinuirano ohranjanje te nesnovne kulturne dediščine.
Naslednje uprizoritve Škofjeloškega pasijona so predvidene za leto 2021, ko bodo v Škofji Loki obeležili 300-letnico prve uradne uprizoritve.
Anja Jerin je višja kustodinja v Slovenskem etnografskem muzeju.
