Sladkolo

Sladkorne bolezni (še) nimam, a to ne pomeni, da se nočem učiti o njej. Vse več je namreč ljudi, ki se mora z njo vsakodnevno spopadati. Mislim, da ni človeka, ki ne bi poznal nekoga, ki to bolezen ima. In prav je, da jo razumemo, da razumemo sočloveka.

Poznam pa zdravnico, specialistko za sladkorno bolezen. Rada komunicirava in ustvarjava nove in nove dialoge. In uživam v njih. Ker, dragi Slovenci, dialog nista zgolj dva monologa. Dialog je zlasti poslušanje, razmišljanje, komunikacija. V teh komuniciranjih sva se veliko pogovarjala o sladkorni bolezni in tako se je rodila ideja o Sladkolesu.

Za idejo je stal dober ustvarjalen tim Hiše eksperimentov in tako je nastalo Sladkolo, ki na prvi pogled izgleda kot sobno kolo - ima pedala in krmilo, pa obe zavori. Pred obiskovalcem je na Sladkolesu ekran, na katerem sta cesta in kolesar.

Gibanje je zdravo

Ko se usedeš na kolo, dobiš virtualno sladkorno bolezen tipa 1. Kaj to pomeni? Da naša trebušna slinavka neha proizvajati insulin. In kaj je insulin? To je snov, ki je kot nekakšen vratar, ki skrbi, da energija (v obliki sladkorja) iz krvi v žilah pride v celico. In zakaj celica potrebuje energijo? Za svoje življenje in delovanje. Sladkor potrebujejo možganske celice, da mislimo. Potrebujejo jih celice v mišicah, da se lahko premikamo, potrebujejo jih celice v očeh, ušesih, jeziku ... In kako pride sladkor v kri? Skozi usta. Ko jemo ogljikove hidrate, se ti pretvorijo v sladkor.

Pri zdravem človeku trebušna slinavka proizvede ravno pravo količino insulina, da se večina sladkorja iz krvi pretoči v celice. Torej je dobro, da čim več jemo, saj bodo potem celice imele več energije. To je res, a če te energije ne porabimo za razmišljanje in gibanje, se bo energija (sladkor) nalagala v celicah, te se bodo večale, mi pa z njimi debelili. Zato moraš ves čas, ko sediš na Sladkolesu, tudi kolesariti. »Kdor ne dela, naj ne je!«

Ne preveč in ne premalo!

Kolesar na ekranu se med tvojim kolesarjenjem premika vzdolž po cesti. Nasproti mu prihaja razna hrana z različno količino ogljikovih hidratov. Sam se odločiš, katero hrano boš pojedel in katero ne. To storiš z levo zavoro.

Cesta pred teboj predstavlja količino sladkorja v krvi. Na levi bankini je nizek sladkor in na desni visok. Krmila ne moreš obračati, kolesar pa vseeno začne zavijati v desno, ko si pojedel neko hrano - pri palačinkah zavije hitro, pri ribi, ki vsebuje čisto malo ogljikovih hidratov, pa komaj zaznavno.

In kako lahko zavijemo nazaj na sredo ceste? Tako, da si vbrizgamo insulin. Brez skrbi, injekcija ni potrebna. Dovolj je, da pritisnemo desno zavoro in jo držimo stisnjeno, dokler ne dosežemo pravega odmerka insulina glede na hrano, ki smo jo zaužili. Ko zavoro popustimo, insulin sladkor iz krvi počasi pospravi v celice in kolesar zavije proti sredini.

Človek s sladkorno boleznijo ni bolnik!

Tudi to me je naučila Karin. Pravi namreč, da je edina razlika med človekom s sladkorno boleznijo in tistim brez nje ta, da morajo pri prvem možgani prevzeti funkcijo, ki jo pri drugem opravlja trebušna slinavka. Človek s sladkorno boleznijo lahko je isto hrano, kot tisti brez nje. Seveda pa mora pri tem dobro računati, koliko ogljikovih hidratov je zaužil in si pravočasno vbrizgati pravo količino insulina. In seveda se mora, tako kot človek z zdravo trebušno slinavko, dovolj gibati, da sladkor v celicah tudi porabi.

Preventiva je boljša od kurative

Čez leto Hišo eksperimentov obišče okrog 25.000 obiskovalcev in ti se s pomočjo Sladkolesa seznanijo s sladkorno boleznijo in zdravim prehranjevanjem. Upam, da se jim ob sladkolesarjenju porodijo nova vprašanja in da se jim tako spodbudi radovednost tudi na tem področju. Morda jih začne bolj zanimati delovanje lastnega telesa in morda začno bolj spoštovati tiste s sladkorno boleznijo. Če je tako, smo ponosni, da osveščamo in spodbujamo generacije tudi na področju zdravstvene preventive.

***

Miha Kos je direktor Hiše eksperimentov

Hišo eksperimentov lahko spremljate tudi na Facebooku ali Twitterju