Tiskane izdaje
Na Slovenskem se je slamnikarstvo pojavilo v prvi polovici 18. stoletja, najprej v Ihanu, potem pa se je razširilo v Domžale in okolico. Pletenje kit iz pšenične slame in ročno šivanje slamnikov je bila hišna obrt, ki je prerasla domače potrebe. Izdelke so prodajali po sejmih, odkupovali pa so jih blejski, koroški in kasneje tudi tirolski krošnjarji. Predvsem slednji so v drugi polovici 19. st. postali začetniki slamnikarske industrije na širšem domžalskem prostoru. V tem času je nastalo tudi več samostojnih domačih obrtnih delavnic, od katerih so nekatere prerasle v tovarne. Zlata doba slamnikarske industrije je trajala do prve svetovne vojne. Po njej so nove politične in gospodarske razmere povzročile propadanje slamnikarskih tovarn.
Najdlje je obratovala tovarna Univerzale, ki je leta 1931 postala naslednica štirih združenih slamnikarskih tovarn nekdanjih tirolskih lastnikov. Sezonsko izdelovanje slamnikov so dopolnili z izdelovanjem klobukov iz polsti. V 60-ih letih so se specializirali za proizvodnjo konfekcije za šport in prosti čas, od 70-let dalje so izdelovali tudi pokrivala iz blaga. Leta 2003 je šla tovarna v stečaj.
Šivanje slamnikov
Slamnate kite so pred šivanjem zlikali v lesenem likalniku med dvema valjema. Slamnike so šivali ročno do leta 1865, ko so začeli uporabljati šivalne stroje na nožni pogon. Kito so nalagali spiralno in šivali oba roba skupaj, zato so tem slamnikom rekli »naloženi«.
Šivalni stroj za šivanje slamnikov s konca 19. stoletja. Iz zbirke Tehniškega muzeja Slovenije. Foto: Nada Žgank
Končno oblikovanje slamnikov
Sešite slamnike so namočili v posebno lepilo - klej, da so postali čvrsti. Pred končnim oblikovanjem v stiskalnici so jih še navlažili, da so se lažje oblikovali.V stiskalnico so vstavili kovinski model želene oblike in velikosti. V model so dali slamnik, vanj pa namestili poseben vložek, izdelan iz trde, naravne gume. Pokrov so zaprli. V spodnjem delu stiskalnice je bilo kurišče, ki je služilo za segrevanje kovinskega modela. Na desni strani, kjer je bila vodna črpalka, so ročno z vzvodom prečrpali vodo - iz poleg stoječe posode - v pokrov z membrano iz gume. Voda v pokrovu je ustvarjala določen pritisk - merili so ga z manometrom na vrhu pokrova - , ki je slamniku v kalupu preko membrane dal končno obliko. Vodo so nato spustili v posodo, odprli in privzdignili pokrov, vzeli ven oblikovan slamnik, vstavili naslednjega in nato ves postopek ponovili.
»Prešarji« v Oberwalderjevi tovarni. Iz zasebne zbirke Matjaža Brojan. Foto: osebni arhiv
Stiskalnica iz tovarne Univerzale na stalni razstavi v tekstilni zbirki Tehniškega muzeja Slovenije. Foto: Darko Gostiša
Po oblikovanju v stiskalnici so slamnik posušili in nato žveplali, da je postal svetlejši in dobil zlat lesk. Na notranjo stran slamnika so prišili še znojnico (trak za vpijanje znoja), na zunanjo stran pa dekorativni trak in pentljo. In slamnik je bil gotov.
V tovarni Univerzale so stiskalnice delovale do sredine 90. let 20. stoletja. Med ohranjenimi so najbolj dragocene tri stiskalnice, ki so bile izdelane v Tönniesevi strojni tovarni in livarni v Ljubljani okoli leta 1900. Dve sta bili restavrirani v Tehniškem muzeju Slovenije; ena od njiju (med uporabo v tovarni predelana) je bila leta 2012 postavljena na stalno razstavo tekstilnega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije. Dve stiskalnici sta na stalni razstavi v Slamnikarskem muzeju v Domžalah.
***
Milojka Čepon, kustosinja,Tehniški muzej Slovenije
