Tiskane izdaje
Trasa današnje Slovenske ceste v Ljubljani je bila ena od treh glavnih vpadnic, ki so vodile v rimsko mesto Emona. V skladu s pričakovanji smo arheologi med zadnjimi arheološkimi raziskavami, ki so nujna predhodnica gradbenim posegom, pod vzhodno polovico današnje Slovenske ceste dokumentirali cestišče severne emonske vpadnice, ki je tekla od severnih vrat proti Savi in naprej proti prelazu Atrans (Trojane) ter mestoma Celeia (Celje) in Petoviona (Ptuj).
Kot je bilo v tistem času običajno, se je ob njej razprostiralo emonsko pokopališče, ki pa je bilo od glavne mestne vpadnice ločeno z zidom. Skozi prehode v zidu so bile speljane poti med grobnimi parcelami. Cesta je svojo vlogo in pomen ohranila več kot 2000 let. V srednjem in novem veku je skozi ruševine Emone potekala glavna prometna povezava med deželami južno in severno od Ljubljane. Na začetku 20. stoletja je bila po njej speljana tramvajska proga, vse do današnjih dni pa je ohranila status najpomembnejše ljubljanske ulice.
Med izkopavanji je bilo najdenih veliko zanimivih manjših predmetov iz rimske dobe, tako imenovanih »izgubljenih predmetov«: novci, deli nakita in konjske opreme so bili večinoma najdeni v obcestnem jarku. Večja najdba pa so bili trije izjemno zanimivi grobovi iz 1. stoletja našega štetja. Kljub temu da je bil velik del emonskih grobnic poškodovan oziroma uničen z gradbenimi posegi v 18. oziroma 19. stoletju, v neposredni bližini pa je bil pred nekaj leti zgrajen tudi vročevod, so grobovi po nekem srečnem naključju ostali nedotaknjeni.
Gre za grobove Emoncev, ki so tu živeli pred skoraj 2000 leti. Med njimi izstopa predvsem grob, pri katerem so bili posmrtni ostanki pokojnika s pridatki shranjeni v skrbno izdelani kamniti skrinji oziroma pepelnici. Skrinja je bila pokrita s kamnito ploščo, ki je poskrbela, da so vsi predmeti v pepelnici ostali nedotaknjeni. V grobu, ki so ga arheologi po dveh tisočletjih previdno odprli, so odkrili stekleno žaro s posmrtnimi ostanki pokojnika in novcem, dva steklena kozarca in dve steklenici, bronasto posodico s palčko (inventar kozmetičnega pribora) ter izredno zanimivo oblikovano in skrbno okrašeno medeninasto posodo.
Kovinska čaša ima na zunanji strani vgravirane živalske (ptice) in rastlinske motive. V skladu z verovanjem v posmrtno življenje so namreč tudi Rimljani v grobove dajali pridatke, saj so verjeli, da lahko umrlemu pomagajo na poti v onostranstvo (hrana, pijača, denar) in predmete, s katerimi so bili v času življenja pokojniki osebno tesno povezani ali pa so jih uporabljali pri svojem delu (osebni predmeti, orodje, orožje). Med slednje gotovo sodi orodje, ki je bilo v pepelnici najdeno med razpadlimi ostanki lesa.
Predmeti so bili prvotno shranjeni v leseni šatulji, ki pa je povsem razpadla. Bronasta skalpela z železnim ročajem, pinceta, igla in drugi predmeti se tako rekoč ne razlikujejo od podobnega orodja, ki ga še danes lahko srečamo v kakšni zdravniški ali zobozdravniški ordinaciji. Sklepamo torej lahko, da se je pokojnik v času svojega življenja ukvarjal z zdravilstvom. Glede na to, da grob v pepelnici s pridatki, ki jih lahko datiramo v flavijsko obdobje (druga polovica 1. stoletja), spada med bogatejše emonske grobove, lako sklepamo, da je bil pri svojem delu na področju »medicine« tudi uspešen in cenjen meščan.
***
Martin Horvat je vodja izkopavanj in arholog v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane.
