Kabinet čudes: Smrtni sovražnik jeklenih ptic

Zgodba sovjetskega vojaškega vozila ZSU-57-2, ki je zaznamovalo razpad Jugoslavije.

tor, 04.10.2016, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentovSlovenski etnografski muzej,Botanični vrt Univerze v LjubljaniMuzej novejše zgodovine SlovenijeKulturno središče evropskih vesoljskih tehnologijŽivalski vrt LjubljanaPark vojaške zgodovineMestni muzej LjubljanaMuzej narodne osvoboditve MariborTehniški muzej SlovenijeModerna galerijaŽelezniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Sovjetska Rdeča armada je med drugo svetovno vojno prehodila težavno in krvavo pot, od strahovitih porazov do končnega zmagoslavja nad nacistično Nemčijo. Spopad prej neslutenih razsežnosti in s krvjo plačane izkušnje so prinesle potrebo po hitrem razvoju različnih oborožitvenih sistemov, ki bi omogočili prevlado nad nasprotnikom.

Ena izmed večjih sovjetskih slabosti, zaznana že med samo vojno, je bila popolna odsotnost kakršnega koli samovoznega protiletalskega sistema, ki bi lahko spremljal napredujoče oklepne enote Rdeče armade. Na srečo Sovjetov je bila Luftwaffe po letu 1943 le še bleda senca mogočne zračne sile, ki si je leta prej pokorila nebo nad celinsko Evropo.

Sovjetskim strategom je bilo jasno, da v primeru zaostritve hladne vojne in morebitnega odprtega konflikta z Zahodom ne bodo več imeli te sreče, sploh zaradi močnega vojnega letalstva ZDA. Tako je bila potrebna hitra rešitev za zaščito dragocenih oklepnih sil in njihovo preživetje v morebitni novi vojni.

Prvi pravi poskus samovoznega protiletalskega topa je bil ZSU-37, čigar proizvodnja se je začela marca 1945. ZSU-37 je temeljil na podvozju samohodnega topa SU-76M, ki mu je bil dodan protiletalski top 37 mm. Hitro je bilo jasno, da gre le za začasno rešitev, ki ne more izpolniti potreb Rdeče armade, tako da je bilo izdelanih le 75 tovrstnih vozil.

Že leta 1946 se je tako začel razvoj nadomestnega sistema. Prvotna ideja o postavitvi protiletalskega topa na preizkušeno podvozje tanka T-34 je bila zavržena v prid predloga legendarnega artilerijskega konstruktorja Vasilija Grabina, znanega po zasnovi enega najboljših in tudi najbolj proizvajanjih topov v drugi svetovni vojni - znamenitega ZiS-a-3.

Njegov predlog je dajal prednost novorazvitemu podvozju T-54 na katerega bi namestili dvocevni sistem avtomatskih topov kalibra 57 mm. Tako je nastal Objekt 500, ki je bil dokončan leta 1948 in je vstopil v predserijsko proizvodnjo kot prototip leta 1950. Testiranja vozila so se začela leto pozneje, vozilo pod oznako ZSU-57-2 pa je bilo uvedeno v uporabo šele leta 1955.

Bočni pogled na vozilo. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine

ZSU-57-2 je imel šestčlansko posadko: poveljnika, voznika, topničarja, polnilca ter dva namerilca. Na vozilu je dominirala odprta kupola škatlaste oblike, ki je omogočala namestitev obeh topov, posadke in 300 granat. Podvozje T-54 je imelo le štiri nosilna kolesa, namesto običajnih petih, in slabšo oklepno zaščito. Vendar je 28-tonsko vozilo, kljub impozantnemu obsegu, dosegalo zavidljivo mobilnost, solidne pospeške in končno hitrost kar 50 km/h. Vse to mu je omogočalo spremljanje in zaščito tankov med njihovim delovanjem.

Impresivna je bila tudi sama oborožitev, saj je celotni sistem dveh topov S-68 57 mm skupaj tehtal kar 4,5 tone. Topova sta omogočala izstrelitev kar 240 granat na minuto z maksimalnim horizontalnim dosegom 12 km ter 6 km v protiletalskem načinu delovanja.

ZSU-57 je bil zagotovo najmočnejše samovozno protiletalsko orožje svojega časa, vendar že ob uvedbi v Rdečo armado konceptualno zastarelo. Slabosti je bilo več. Med najbolj izpostavljenimi je bila odprta kupola vozila, ki ni nudila praktično nobene zaščite posadki pred nasprotnikovim ognjem ali letalskimi napadi, kaj šele v primeru radiološkega, kemijskega ali biološkega napada. Vozilo je pestilo tudi pomanjkanje radarskega sistema za upravljanje ognja, predvsem v luči hitrega razvoja letal. Hitrost delovanja obeh topov je omejevalo pregrevanje, kar je zmanjševalo hitrost streljanja.

Vse te slabosti naj bi odpravila modernizacija, predvidena že za leto 1957, torej le dve leti po uradni uvedbi sistema. Vendar je vrh Rdeče armade zavrnil posodobitev in dal prednost razvoju popolnoma novega sistema, ki je kasneje postal znan pod oznako ZSU-23-4 Šilka. S šilko so Sovjeti končno dobili protiletalsko orožje, ki je izpolnjevalo večino njihovih želja in zahtev, Zahodu pa povzročalo nočne more ob misli na srečanje z njim.

Delovni prostor posadke v kupoli ZSU-57-2. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine

Kljub temu je ZSU-57-2 do sredine leta 1960 ostal osrednji protiletalski sistem Rdeče armade. Sama proizvodnja se je zaustavila pri nekaj več kot 2000 primerkih, ki so svoje službovanje večinoma nadaljevali pri številnih zavezniških državah po vsem svetu. Vozila so bila v boju uporabljena od Vietnama do arabsko-izraelskih vojn, kjer so se izkazala predvsem v vlogi kopenske podpore. Kljub obupni zastarelosti je Iračanom v prvi zalivski vojni leta 1991 uspelo z ZSU-57-2 sestreliti vsaj dve britanski letali Tornado GR1 ter poškodovati več drugih.

Jugoslavija je po ponovnem zbližanju s Sovjetsko zvezo leta 1957 začela pogovore o nakupu vzhodne oborožitve. Jugoslovanski delegaciji je bil med drugim prikazan tudi sistem ZSU-57-2, ki je očitno pustil pozitiven vtis. Že leta 1962 je bil tako podpisan sporazum o nakupu 40 vozil in 50.000 granat. Do leta 1965 je JLA prejela skupaj 125 vozil in jih razporedila večinoma med oklepne enote. Kljub svoji zastarelosti je sistem bistveno dvignil raven protiletalske zaščite, zanimivo pa je, da ga tudi JLA ni nikoli modernizirala.

Leta 1991 se je s razpadom Jugoslavije začel njegov krvavi ples po praktično vseh jugoslovanskih bojiščih. Skupaj z zloglasno »prago« M53/53, še enim od protiletalskih sistemov JLA, je bil uporabljen pretežno za napade na kopenske cilje, kar pa je v resnici pomenilo napade ne le na nasprotnikove sile, ampak na žalost tudi na vasi, mesta, civiliste ... Vozilo je bilo zadnjič bojno uporabljeno leta 1999 med napadi zveze Nato na Jugoslavijo.

ZSU-57-2 v zbirki Parka vojaške zgodovine. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine

Ob umiku JLA leta 1991 je v Sloveniji ostalo skupaj 24 primerkov ZSU-57, ki so bili razporejeni v oklepne enote v Mariboru in Pivki. Vozila so službovala do preloma tisočletja, ko so bila dokončno izločena iz uporabe, nekaj primerkov pa je prevzel Vojaški muzej Slovenske vojske.

V Parku vojaške zgodovine trenutno hranimo dva ZSU-57-2, enega v sami muzejski postavitvi, drugi pa je del vozne zbirke, ki je ob priložnostih, kot je festival vojaške zgodovine, tudi prikazan širši javnosti. Skorajda 30-tonski stroj, kljub svojim šestdesetim letom starosti še vedno dokazuje pregovorno zmogljivost in robustnost sovjetske oklepne tehnike.

Boštjan Kurent je strokovni vodja Parka vojaške zgodovine.

Prijavi sovražni govor