Kabinet čudes: Šolska vajenica - kaj je očem nevidno?

Šolske vajenice nosijo mnoge skrite pomene: so nabor funkcionalnih in krasilnih tehnik, a so tudi kazalec družbenih pričakovanj in nosilec osebnih spretnosti, ponosa in spomina.

Objavljeno
31. avgust 2015 20.28
Janja Žagar
Janja Žagar

V zadnjih desetletjih 19. in v prvi polovici 20. stoletja so poskušali šolski programi deklice in dekleta čim bolje usposobiti za vodenje gospodinjstva, oskrbo družine ali za opravljanje poklica (na primer učiteljskega), kajti določeno znanje šivanja, krojenja, vezenja, krpanja, pletenja in kvačkanja je bilo družbeno pričakovano za vsako žensko.

Pred obveznimi javnimi šolskimi programi je bila raven tega znanja med kmečkimi in delavskimi dekleti in ženami omejeno na osnovne funkcionalne, ne pa tudi krasilne tehnike. Že pred tem časom pa je bilo visoko znanje različnih ročnih del pričakovano in zato tudi vzgajano v bogatih plemiških in meščanskih družinah.

V okviru šolanja na različnih stopnjah izobraževanja so tako v po sredini 19. stoletja nastajale vajenice različnih ročnih del, ki so rezultat učnih vaj - zato »vajenice« - in tvarni dokaz pridobljenih veščin.

Predstavljamo dve zanimivi vajenici iz muzejske zbirke Slovenskega etnografskega muzeja, ki izzoveta pri naših obiskovalcih navadno večje presenečenje kot bolj znane veziljske ali pletiljske vajenice.

Prva vajenica se očesu ponuja kot manjši okrasni prtiček z rdečo vezenino in zaključnimi resicami. V resnici gre za učno vajenico krpanja oziroma popravkov raztrganin na tekstilnih predmetih.

S takšnimi popravki naj bi postale poškodbe »nevidne«, zato naj bi se v praksi izvajali z nitjo, ki je po materialu in barvi enaka ali vsaj čim bolj podobna temeljni tkanini, posnemala pa naj bi tudi njeno vezavo.


Vajenica krpanja, Ljubljana, konec 19. stoletja / š - 35,5 cm; v - 34,5 cm / SEM, inv. št. 21613

Na naši vajenici iz belega lanenega platna je bila - za učenje in vajo - uporabljena kontrastna rdeča bombažna vezilna nit; devet različnih vrst poškodb in ustreznih načinov rekonstruiranja raztrgane tkanine je razporejenih v devet polj, razmejenih z rdečini prešivi. Vajenica je zaključena z okrasno obšitim rdečim robom, vozlanimi okrasnimi resicami in tanko belo bombažno podlogo.

Vajenico krpanja je izdelala Marica Z., ki je v 90. letih 19. stoletja obiskovala ljubljansko učiteljišče. Tam se je naučila osnovnih in zahtevnejših tehnik ročnih del, ki naj bi jih kot učiteljica posredovala mnogim generacijam svojih učenk.

Svoj poklic je opravljala le do poroke leta 1905, zato je vajenico po tem hranila v spomin na šolanje. Po njeni smrti je postala vajenica simbolni nosilec spomina nanjo, od katerega se je njena hčerka ločila šele v svojih poznih letih in ga leta 2000 podarila muzeju.

Tudi drugemu izbranemu predmetu ni mogoče takoj določiti namembnosti. Spominja na fragment srajce ali obleke, ki se je ohranil zgolj zato, ker je bil krašen (kar se pogosto zgodi). Za kaj gre v resnici?


Vajenica funkcionalnih, okrasnih in zaključnih šivov, Ljubljana, po 1. svetovni vojni. / š - 41 cm, v - 16,5 cm / SEM, inv. št. 21644

Tudi to je šolska vajenica. Na njej je mogoče razpoznati celo vrsto različnih šiviljskih tehnik in elementov, potrebnih pri izdelovanju in krašenju oblačil, perila, posteljnine ipd. Ozka pravokotna vajenica je sestavljena iz več kosov lanenega in bombažnega platna različnih debelin, med njimi in na njih pa je izvedenih več oblik ročnih šivov, zarob, obrob, prešitih gub.

Večina šivov je izvedenih ročno z belo, štirje okrasni šivi pa z rdečo bombažno nitjo. Na spodnjem daljšem robu je našit naborek iz enakega materiala, ki pa je strojno zarobljen (učenje strojnega šivanja). Sestavni del vajenice je tudi razporek z gumbnico in gumbom iz biserne matice.

Muzej je šolsko vajenico dobil v dar leta 1997 skupaj z več drugimi vajenicami, ki jih je kmalu po 1. svetovni vojni izdelala Marija L., ko je obiskovala ljubljansko Učiteljišče in t. i. »rokotvorni tečaj«.

Ker se ni nikoli poročila, je učiteljski poklic v Ljubljani opravljala vrsto let. Zato lahko domnevamo, da je znanje ročnih del vsaj v poenostavljenih oblikah prenašala na mnoge generacije svojih učenk. Morebiti je bila v tem procesu prav predstavljena vajenica tudi učno ponazorilo. Zagotovo pa so ji ohranjale spomin na šolska leta. Po njeni smrti so bile skoraj pol stoletja del družinske dediščine in opredmeteni spomin na sestro in teto.

Obe vajenici sta del stalne razstave Slovenskega etnografskega muzeja z naslovom Med naravo in kulturo (razstavno poglavje Obleka in tekstil drugih namembnosti).

***

Dr. Janja Žagar je kustosinja za oblačilno kulturo in tekstilno zbirko v Slovenskem etnografskem muzeju.