Tiskane izdaje
Ena tistih zgodb, ki na večplasten način določajo izhodišča sodobne kozmonavtike (astronavtike), se nam ponuja v življenju in delu Hermanna Obertha, nemškega fizika in inženirja, profesorja ter strokovnjaka za raketne tehnologije in vesoljske polete. Eno njegovih temeljnih del je neke vrste alternativna doktorska disertacija Die Rakete zu den Planetenräumen (slov. Z raketo v medplanetarni prostor) iz leta 1923, s katero se je v Evropi začela ena poglavitnih revolucij v 20. stoletju − preboj zunaj prevlade zemeljske težnosti. V knjigi so bili objavljeni pionirski načrti večstopenjske rakete, ki z nekaj spremembami še danes ostaja edino prevozno sredstvo, s katerim ljudje potujemo v mikrogravitacijo in nadalje breztežnost.
Enega od dragocenih izvirnikov hrani tudi Ksevtova zbirka Zakladi modernosti, zato bomo v današnjem članku poskušali osvetliti povezavo med to knjigo, Oberthovo razvejeno življenjsko zgodbo in Hermanom Potočnikom - Noordungom, njegovim dopisovalcem, sledilcem, tekmecem in sodobnikom. Šele v celovitem pogledu se nam namreč lahko zares izriše prava podoba tega dela in njegovega daljnosežnega vpliva.
Hermann Oberth se je leta 1894, dve leti mlajši od Potočnika, rodil v Hermannstadtu (danes Sibiu), mestecu v Transilvaniji s tedaj znatno populacijo sedmograških Sasov, ki so jih od 11. stoletja naprej tja naseljevali kot »branitelje« vzhodnih meja osrednje Evrope in so vse do druge svetovne vojne veljali za pomembno etnično skupino v regiji. Danes jih tam živi le še peščica, čeprav županja Sibiuja izhaja iz ravno te etnične manjšine in njene lastne politične stranke; prav tako prejšnji župan, ki je mestu načeloval več kot tri zaporedne mandate, preden je leta 2014 postal celo romunski predsednik. Če se s te povedne vinjete iz življenja kulturno živopisnega Sibiuja preselimo na Oberthovo strokovno področje, pa se nam prikaže še neka druga zgodba.
Oberthov načrt rakete iz knjige Die Rakete zu den Planetenräumen, 1923. Foto: arhiv KSEVT
Prve preproste večstopenjske rakete, s katerimi se je Oberth strastno ukvarjal že od gimnazijskih let, nato kot študent medicine in fizike, vojak in nazadnje avtor danes izpostavljene knjige, so se pojavile že vsaj pred šeststo leti na Kitajskem. V Evropi je z njimi v 16. stoletju prvi eksperimentiral avstrijski inženir in izumitelj Conrad Haas, glavni skrbnik orožarne v − kje drugje kot − Hermannstadtu. Oberth je tako kot Haasov someščan dobrih štiristo let za njim končno postavil koncept večstopenjske rakete za vesoljsko prakso, skupaj s Konstantinom Ciolkovskim (Rusija), Robertom Goddardom (ZDA) ter generacijami njihovih naslednikov. Tako Haas kot, denimo, mnogo pozneje Potočnik sta pozivala k miroljubni uporabi vesoljskih ali raketnih tehnologij, česar pa Oberth sam ni vedno upošteval ali pa lahko sklepamo, da so ga k drugačnim odločitvam prisilile okoliščine.
Oberth je bil torej že od mladih let navdušen raziskovalec vesolja. Prebral je mnogo tovrstne domišljijske literature, predvsem del Julesa Verna, ki je s svojim prepoznavnim slogom navdihnil večino prvih vesoljskih inženirjev, med drugim sploh prvi znanstvenofantastični film, Mélièsovo Potovanje na luno iz leta 1902, ki ga v Ksevtu predvajamo poleg Zakladov modernosti. V istem sklopu se nahaja tudi par fotografskih izsekov iz filma Ženska na Luni, ki ga je leta 1929 posnel Fritz Lang. Oberth je bil zaposlen kot znanstveni svetovalec in oblikovalec glavnega predmeta v filmu, rakete Friede (slov. Mir). Oba filma sta imela neznanski vpliv na razširjanje ideje o uporabi raket za osvajanje vesolja. Langov film je bil eden prvih, vsekakor pa najbrž najslavnejši med tistimi, ki so se dejansko učili od sočasne znanosti in jo poskušali kljub umetniški naravi upodobiti čim bolj veristično in praktično.
Leto 1929 je prekipevalo od pomembnih prelomnic. V Berlinu, kjer se je Oberth pogosto mudil zaradi dela pri Langovem filmu, je uradno izšla (čeprav je bila natisnjena že konec leta 1928) Potočnikova knjiga Problem vožnje po vesolju. Potočnik je nato avgusta na Dunaju umrl, Oberth pa je svojo prvo knjigo razširil in dopolnil v obsežno publikacijo Wege zur Raumschiffahrt (slov. Poti do vesoljskih poletov). Glede na nekatere vire, ki govorijo o njunem medsebojnem dopisovanju in polemiziranju (npr. v Oberthovem intevjuju z Vojkom Kogejem iz leta 1983; »Potočnik in Oberth: živeti v vesolju!«, Sandi Sitar, Dnevnik, 31. avg. 1985), bi bilo prav mogoče razložiti, da Oberth na več mestih v knjigi razpravlja o Potočnikovih konceptih in mu celo priznava avtorstvo zasnove geostacionarnega satelita.
Knjigi sta bili skoraj sočasno v tisku. Seveda je bila njuna skupna točka gotovo tudi pred kratkim ustanovljeno Verein für Raumschiffahrt (slov. Združenje za vesoljske polete). Potočnik je bil samo njihov simpatizer in poznavalec ter avtor nekaj publicističnih besedil za njihovo prepoznavno glasilo Die Rakete (slov. Raketa), Oberth pa mentor, posredni krivec za ustanovitev − to so izvedli njegovi sodelavci pri Langovem filmu, Johannes Winkler, Max Valier in Willy Ley − ter eden glavnih članov društva, ki je kljub svojemu pretežno ljubiteljskemu sestavu dejavno sooblikovalo razvoj evropske vesoljske tehnologije.
Naslovnica izvirne izdaje knjige, 1923. Foto: arhiv KSEVT
Eden pomembnejših članov združenja, Oberthov veliki oboževalec in učenec Wernher Von Braun, mu je, prav tako leta 1929, komaj osemnajstleten asistiral pri poskusih s stožčasto šobo (nem. Kegeldüse), zgodnjim raketnim motorjem na tekoče gorivo. Pozneje sta oba postala vpeta v kolesje nacističnega vojnega stroja, v Peenemündeju sta, vsak po svoje, pripomogla k izdelavi enega najbolj naprednih orožij 2. svetovne vojne, rakete V-2 (A4). S tem sta se izneverila etični zavezi znanstvenikov, da delujejo za izključno miroljubne namene, česar so se v zgodovini vesoljskih poletov vsaj delno zavedali Haas, Potočnik, Ley in drugi. Na podlagi načrtov za V-2 je po vojni Von Braun sicer postopoma razvil rakete Saturn V, ki so človeka med letoma 1969 in 1972 v programu Apollo ponesle na Luno, in s tem vsaj delno omilil svojo omadeževano biografijo. Tudi med delom v ZDA sta nekaj časa sodelovala z vzornikom Oberthom. In tudi Von Braun je leta 1963 v svoji izjavi ob izstrelitvi Syncoma, prvega telekomunikacijskega satelita, potrdil Potočnikovo ključno vlogo pri ideji o geostacionarni orbiti in satelitih.
Oberth je v petdesetih letih veliko pisal o krožni vesoljski postaji ter nadaljeval vzporedni razvoj Potočnikove in lastne zamisli (podobno kot Von Braun za Kubrickov film 2001: Vesoljska odiseja) v precej drznem vizionarskem načrtu, ki bi Potočnikovo kolo v premeru povečal s 30 metrov na osem kilometrov, razširil obroč za kar sto ali več kilometrov, s čimer bi vzpostavil ogromen umetni ekosistem, ki bi omogočal neprimerno boljše naselitvene možnosti kot kakršen koli planet ali naravni satelit. Po upokojitvi, do smrti leta 1989, šestdeset let po smrti svojega sodobnika Potočnika, je razmišljal predvsem o alternativnih virih energije in bolj abstraktnih filozofskih vprašanjih. Tako daleč je segal preplet Oberthove in Potočnikove vizije, ki se je ukvarjala ne le s stvarnimi problemi in vprašanji aplikativne znanosti, marveč tudi s humanističnim ovrednotenjem človekovega premika v odprto vesolje.
Navsezadnje, dialog Obertha in Potočnika se je torej začel s tokrat posebej izpostavljeno pionirsko knjigo raketarstva, Die Rakete zu den Planetenräumen, ki jo Ksevt hrani v izvirniku in kot faksimile. Njen ključni doprinos k zgodovini kozmonavtike je bila najprej široka in natančna razprava o možnostih za vesoljske polete s človeško posadko; v knjigi je mogoče najti nekaj temeljnih enačb s področja raketnih tehnologij in prvo pobudo, da bi za rakete začeli uporabljati tekoče gorivo, kar bi v primerjavi s smodnikom drastično izboljševalo njihovo delovanje. Rakete na tekoče gorivo so v uporabi še dandanes, kar znova govori o tem, kako dolgo je že od tega, odkar so se mejniki v osvajanju vesolja vrstili kar drug za drugim. To je bilo mogoče, ker so na naše raziskovanje vesolja vplivali ne le ozko usmerjeno tehnološki birokrati, marveč celoviti premišljevalci človekovega dviga iz težnosti nekega modrega planeta, ki se nahaja v bližini neke zvezde v srednjih letih.
***
Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt).
