Kabinet čudes: Strah vzbujajoč Kruppov velikan

Drobna donacija muzeju je odkrila zgodbo o največjem orožju, ki je kdaj bilo na Slovenskem.

pet, 16.01.2015, 08:00

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo skozi poučne zgodbe popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija in kobariški Muzej prve svetovne vojne.

Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Če ste že kdaj kakšnega starejšega Pivčana spraševali po spominih iz druge svetovne vojne, je najverjetneje med prvimi stvarmi privlekel na plan spomin na velik železniški top, ki naj bi ga Nemci proti koncu druge svetovne vojne imeli v okolici takratnega Št. Petra na Krasu, natančneje v košanskem predoru na železniški progi proti Trstu. A kaj, ko ta pričevanja niso bila podprta z nobenimi materialnimi dokazi, nobenimi dokumenti, kaj šele fotografijami. Vse skupaj je bolj spominjalo na ljudsko pripovedko o nekakšnem bajeslovnem bitju, še posebej zato, ker so pripovedovalci top opisovali kot zelo velik, ogromnega kalibra, z velikanskim dometom ...

Pred tremi leti pa je Parku vojaške zgodovine prijazen domačin iz Košane ponudil dva ovalna kontejnerja, za katera je po sivo zeleni barvi sklepal, da sta vojaška, doma pa so ju desetletja uporabljali za shranjevanje semenskega žita, ki je bilo v kontejnerju varno shranjeno tako pred vlago kot pred glodavci. Pod slojem prahu se je skrival nemški napis: 2. Vorkartusche K.5 /Lagerung und Transport der gefülten Behälten nur liegend / Heeresmunition /Gesamtgewicht: 54 kg in zgodba velikega železniškega topa v Pivki se je začela razpletati kot v dobri kriminalki. To je namreč kartuša polnitve velikanskega železniškega topa, ki torej ni le bajeslovna pošast, ampak čisto konkreten Kruppov top K5, najboljši železniški top v zgodovini.

Pripovedovalci res niso lagali, ko so opisovali dimenzije topa v samih presežnikih. Topovska cev je merila kar 21,5 metra in je imela kaliber 283 milimetrov. Top je bil težak 218 ton in je lahko streljal na do 64 kilometrov oddaljene tarče. Dobro usposobljena posadka je z njim lahko izstrelila 15 izstrelkov na uro, ki so proti cilju poleteli s hitrostjo 1120 metrov na sekundo.

                               Kartuši eksplozivnega polnjenja topa K5. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine

 

Top takšnih dimenzij je imel gibanje cevi levo-desno omejen na minimum (20), saj bi se drugače ob streljanju prevrnil. To v praksi pomeni, da je lahko streljal le vzdolžno, za kar pa je potreboval ovinkasto progo ali pa mu je bilo treba zgraditi posebno železniško krožno ploščad. Železniška proga v okolici Pivke je topu ponujala več kot dovolj krivin, poleg tega pa so mu železniški predori zagotavljali nujno potrebno zavetje pred zavezniškimi letali. Poleg ovinkaste proge in predorov je bila Pivka izbrana zato, ker bi lahko takšno orožje od tod nudilo odločilno artilerijsko podporo nemški obrambi ob morebitnem zavezniškem izkrcanju v Severnem Jadranu, na katerega so Nemci očitno resno računali.

Jekleni orjaki

Vsega skupaj je bilo v Kruppovi tovarni izdelanih 21 takšnih topov. Zaradi razvoja letalstva, predvsem zavezniške premoči v zraku, železniško topništvo v drugi svetovni vojni ni igralo takšne vloge, kot bi jo lahko. Med najbolj znanimi uporabami teh topov je vsekakor nemško obstreljevanje Anglije prek Rokavskega preliva in resno oviranje zavezniškega izkrcanja pri Anziu v Italiji. S teh dveh bojišč sta tudi edina še ohranjena topova K5. Pri Anziu so zavezniki zajeli dva poškodovana topova, poimenovana Robert in Leopold. Nemudoma so ju prepeljali v ZDA in ju detajlno preučili. Na podlagi strokovnih izsledkov so Američani naredili svoj orjaški top M65 »Atomic Annie«, edini top, ki je dejansko izstrelil nuklearni naboj.

Tudi pivški top ni bil tu le parkiran. Naši pripovedovalci, s katerimi smo začeli to zgodbo, vsi trdijo, da je top nekajkrat streljal, pri čemer so eksplozije povzročale pokanje stekel v oknih hiš. Kdaj in kam je streljal, je težko dokazati, najverjetneje pa je konec aprila 1945 streljal v smeri Reke, kjer se je ob poskusu preboja 4. armade jugoslovanske vojske prek utrjene obrambne linije »Ingrid« razvila fronta.

                   Maketa železniškega topa K5 (avtor makete: Vitez). Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine

 

Park vojaške zgodovine skupaj z Vojaškim muzejem Slovenske vojske tako po sedemdesetih letih postopoma razkriva zanimivo in neobdelano zgodbo iz druge svetovne vojne. Hvaležni bomo za vsak namig ali informacijo v zvezi s tem. Restavrirane kartuše eksplozivne polnitve pa bodo skupaj z maketo Kruppovega velikana ob letošnji 70. obletnici konca druge svetovne vojne našle mesto v stalni zbirki Parka vojaške zgodovine.

***

Mag. Janko Boštjančič je vodja projekta Park vojaške zgodovine.

Prijavi sovražni govor