Kabinet čudes: Supremus 2016

Rojstvo pogleda od zgoraj in kaj se je odtlej spremenilo.

Sun, 24.01.2016, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Supremus št. 56 Kazimirja Maleviča tvori jedro kulturnega vesoljskega programa in je bil tudi tema dr. Olesye Turkine na zadnjem simpoziju Out of the Cradle v Vitanju, vendar ni del Zakladnice modernosti Ksevt. Vsekakor ne v fizičnem smislu, kot olje na platnu iz leta 1916, ki meri 80,5 x 71 cm. Danes to umetnino razumemo kot načrt, kot optimalno projekcijo, namenjeno človeštvu. Za didaktične namene je v Ksevtu na majhnem zaslonu razstavljena njena digitalna fotografija. Tam jo lahko obiskovalci, ki jih podrobneje zanima vez med začetki kozmonavtike in umetnostjo, opazujejo v diptihu z manj znano, a ravno tako pomembno sliko/projekcijo »Kozmos; Rdeči krog na črni podlagi« iz leta 1925.

Avtor prve slike/načrta je torej Kazimir Severinovič Malevič, vodja avantgardne skupine UNOVIS in profesor na umetniški šoli v Vitebsku, avtor druge pa eden njegovih najboljših učencev, Ilija Grigorjevič Čašnik. Na prvi pogled obe umetnini povezuje suprematizem, slikarski slog, ki je tvoril osrednji del opusa obeh umetnikov, z vsebinske plati pa ju še bolj odločilno povezuje nekaj, kar je abstraktni umetnosti že v izhodišču tuje: da se napajata v polju mimezisa oziroma reprezentacije realnega.

Letos v Ksevtu izpostavljamo stoletnico nastanka Supremusa št. 56 - čeprav o tej letnici obstajajo dvomi, je po najbolj verodostojnih virih obveljala 1916 (vir: Andrei Nakov, Kazimir Malewicz, Catalogue raisonné, 2002, ISBN 2-87660-293-8). Vmes se je odvrtelo stoletje, v katerem je po tisočletjih pričakovanj kozmonavtika postala znanost. Mimezis te slike/načrta ima izrazito jasno osnovno zgradbo: levo spodaj je Zemlja, zelen krog, desno zgoraj Luna, moder polmesec, vmes pa se, v dinamični strukturi, lebdeč med obema telesoma, nahaja sistem umetnih objektov, ki jih Malevič pozneje imenuje arhitektoni in še malo zatem - planiti. Planit = planet + satelit.

V znanosti se je zamisel o danes vseprisotnih (geostacionarnih) satelitih dokončno izoblikovala v času od dvajsetih do petdesetih let 20. stoletja, s teoretiki in pisci, pionirji vesoljskih poletov, predvsem s Hermanom Potočnikom Noordungom. V svetu abstraktne umetnosti je ta ideja zaživela že leta 1916, v omenjenem Malevičevem vizualnem organizmu, ki je kakor geostacionarni sateliti navidez nepremično vpet med Zemljo in Luno. Če se za hip vrnemo k Čašniku - na njegovi sliki/projekciji lahko vidimo vesoljsko postajo, ki z zemeljskega gledišča prečka »površino« Sonca, prav kakor smo leta 2010 to lahko videli na fotografiji Space Shuttla, ki se približuje Mednarodni vesoljski postaji, medtem ko v ozadju prevladuje oblo, žareče telo - Sonce, rdeči krog na Čašnikovi sliki/projekciji.

 

Ilija Čašnik, Kozmos; Rdeči krog na črni podlagi (1925). Foto: The Charnel-House

Kazimir Malevič je že od leta 1915 zagovarjal »brezpredmetno« umetnost, medtem ko so impresionizem, kubizem in konstruktivizem še vedno ostajali podvrženi reprezentaciji zaznavnih obdajanj. Dandanes široko dostopni CubeSat sateliti po zaslugi Akihira Kubote in drugih postajajo odprta (plat)forma, ki človekova vesoljska plovila začenja osvobajati namenskosti. Z umetniškimi sateliti človeški objekti v vesolju postajajo neodvisne entitete.

V letu nastanka Supremusa št. 56 je nastalo še eno pomembno avantgardno gibanje. Na vrhuncu 1. svetovne vojne se je v Zürichu, na zagrizeno (in priložnostno) nevtralnem terenu, rodil dadaizem. Njegovi pripadniki so verjeli, da je meščanska družba postala tako samozadostna, da raje nenehno spočenja uničenje in začenja vojne, kot da bi se borila proti lastnemu razkroju.

V luči novih razmerij med »veličastno premočrtnim razvojem znanosti in tehnologije« ter »nemogoče kaotičnim razvojem umetnosti« Kazimir Malevič leta 1927 piše enemu vidnejših dadaistov Kurtu Schwittersu: »Novi umetniki, revolucionarji po duhu, so podlegli spremembam v političnih in ekonomskih odnosih med ljudmi, zatorej predstavljajo nove dosežke v umetnosti kot nova tehnična sredstva za izražanje političnih in ekonomskih odnosov. Namesto da bi razkrivali umetnost kot tako, jo osvobodili takšnih ali drugačnih ideologij in ustvarili umetnost, ki bo zares nova forma, so se zatekli k ilustraciji, reprezentaciji (v času, ko bi bilo bolj nujno iti na barikade ne s platni, marveč z bolj ekspresivnimi orodji).« Nadalje v istem kontekstu izjavi: »Umetniki so že davno tega slavili zmago nad prostorom in časom, podobo in idejo, brez orožij, elektrike, plinov ali razstreliva. Vse ostalo je zgolj razbijanje na stežaj odprtih vrat.«

Ključni navedek, ki govori o širšem pomenu te slike/načrta, pa je nastal v Malevičevem zapisu iz leta 1920: »Ko sem se ukvarjal s suprematizmom, sem odkril, da njegove oblike nimajo nič skupnega s tehnologijo na Zemljinem površju. Vsi tehnični organizmi niso nič drugega kot majhni sateliti - celoten živi svet je pripravljen, da poleti v vesolje in tam zavzame svoje posebno mesto. Kajti vsak od teh satelitov je opremljen z razumom in sposoben živeti svoje lastno življenje.«

Danes geostacionarni sateliti imajo svoje posebno mesto in svoje lastno življenje. Če naj najboljša zemeljska tehnologija služi potovanju v vesolje, bodo zanj v bližnji prihodnosti, drugače kot doslej, odločilni tudi civilna družba, humanistična misel in umetnost, na kar nas opominja ravno optimalna projekcija.

***

Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt).

Prijavi sovražni govor