Tiskane izdaje
Geparda Sven in Sveja, brat in sestra, sta k nam prišla pred poldrugim letom iz švedskega živalskega vrta Djurpark Boras. Zanju smo se odločili, ker v ZOO Ljubljana še nikoli nismo imeli gepardov, ki po zaslugi izjemnega ustroja telesa slovijo kot najhitrejše štirinožne živali. Te mačke zelo spominjajo na najhitrejšo pasmo psov, hrte, v naravi živeči del njihove populacije pa ogroža predvsem človek, ki uničuje njihov življenjski prostor in jih nezakonito lovi.
Prihod Sveje in Svena v Ljubljano
Djurpark Boras v Evropi slovi po svoji izjemni savani in po več kot 30-letni vzreji gepardov. Trenutno vzrejajo 17 gepardov v skupaj sedmih skupinah, kar pomeni, da so največji vzrejni center gepardov v Evropski zvezi živalskih vrtov in akvarijev. Če bi se odločili Svena in Svejo iz Borasa prepeljati po zraku, bi morala zamenjati štiri lete, kar bi skupaj s prestopanjem trajalo 48 ur. Ker bi to za geparda pomenilo zelo velik stres, smo se raje odločili za cestni prevoz.
Pot, dolgo 1700 kilometrov, smo nameravali prevoziti v vsega 20 urah, z rednimi postanki vred, saj je geparda spremljala štiričlanska strokovna ekipa, ki se je izmenjavala pri vožnji. Potovala sta vsak v svojem boksu, vendar sta se lahko videla, slišala in ovohavala. Zagotovili smo jima zračenje in primerno temperaturo. Na rednih postankih smo spremljali njuno počutje.
Na polovici poti, sredi noči in neurja, pa se je potovanje zapletlo, saj je zatajila elektronika avtomobila. Stanje in čakanje na cesti ter odvoz do najbližjega servisa sta geparda, v nasprotju z osebjem, prestala na suhem in varnem, brez stresa. Skupaj smo premraženi in premočeni do kože preklošarili noč, zjutraj pa smo jima v bližnji trgovini kupili svežo govedino za zajtrk, saj se je pot zavlekla za dodatnih, nepričakovanih 12 ur. Presenetila sta nas s svojo mirnostjo in zaupljivostjo, ko sta sprva s palčke, pozneje pa kar iz roke jedla koščke govedine, zraven pa spuščala zvoke, ki so še najbolj spominjali na oglašanje piščancev.
Obnovljena stara ograda
Za njuno bivanje smo obnovili in prilagodili staro ogrado tigrov. V nasprotju s tigri gepardi pozimi potrebujejo ogrevan notranji prostor, ki smo ga postavili ob rob ograde. Prvi notranji prostor imenujemo kar dnevna soba. Spredaj je veliko razgledno okno, skozi katero lahko obiskovalci tudi pozimi opazujejo geparda. Del tal te sobe je ogrevan, v njej imata dvignjen lesen podest, na katerem rada družno poležavata. Prav to pa gepardi, tako kot vse mačke, najraje delajo, skupaj kar 20 ur na dan. V notranjem prostoru imamo še dodatna ločevalna prostora ter kletko za fiksacijo, kot se strokovno imenuje.
S »kliker treningi« ju navajamo, da se tudi v tej kletki dobro počutita in da nista v stresu. V njej ju lahko veterinar pregleda, pogleda njune zobe, vzame kri iz repa in podobno. Pri tem ju ni treba uspavati zaradi preprostih posegov, reden nadzor in kontrola teže ter ocena telesne kondicije pa tako potekata redno in mimogrede, ko sproščeno prehajata skozi zožen koridor fiksacijske kletke, kjer je tudi tehtnica.
Pestra prehrana
Skupaj na teden pojesta dobrih 29 kilogramov hrane. Sven tehta 53 kilogramov, Sveja štiri manj. Hranimo ju z zelo pestro hrano − z mišmi, podganami, kunci, piščanci, prepelicami, kokošmi, drobnico ter govejim, divjačinskim in konjskim mesom, po potrebi pa dobijo tudi mineralnovitaminski dodatek za mesojede živali.
Gepardi pravzaprav jedo živali, torej svoj plen, ne le meso. Tudi koža, kosti, hrustanec, dlaka in perje, čeprav so večinoma neprebavljivi, so zelo pomembni za zdravje prebavil, ker mehansko spodbujajo dobro delovanje črevesja in so zato nujne sestavine njunega obroka. Mali plen, kot so miši, podgane, prepelice, kunci, pojesta v celoti, vključno s kostmi in notranjimi organi, ki so zakladnica vitaminov in mineralov. Pri večjem plenu pa se najprej lotita mišičnine, ki je zanju glavni vir energije.
Geparda redno tehtamo in ocenjujemo njuno telesno pripravljenost, temu pa prilagajamo količino obroka. Pri ocenjevanju telesne pripravljenosti živali se spremlja količina podkožnega maščevja na podlagi opazovanja zunanjosti posameznih delov telesa: vzdolž vratu, področje vihra, reber, področje za ramenskim sklepom, vzdolž hrbta, izraženost kolčne grče in zamaščenost korena repa.
Osnovni cilj ocenjevanja je vzdrževati optimalno kondicijo, torej da žival ni ne presuha ne predebela, kar veliko pripomore k njenemu zdravju. Zlasti debelost je zelo pogosta pri mačkah v živalskih vrtovih zaradi čezmernega hranjenja. Pri nas uporabljamo lestvico ocen od 1 do 5, pri čemer je ocena 3 optimalna kondicija, oceni 1 in 2 pomenita, da je žival presuha, oceni 4 in 5 pa, da je predebela. Naša geparda imata oceno 3, torej je njuna telesna kondicija optimalna.
Sprint gepardov
Gepardovo telo je ustvarjeno za hitre pospeške in hiter tek. V tem močno odstopa od drugih mačk in njihov ustroj v marsičem spominja na hrte. Ima izjemno prožno hrbtenico. Velike nosnice, veliko srce in pljuča mu omogočajo, da dobi dovolj kisika pri sprintu. Kremplje ima stalno iztegnjene in jih ne more upotegniti tako kot druge mačke. Pri teku mu nudijo dober oprijem. V vsega petih sekundah pospeši na 100 kilometrov na uro, teče lahko s hitrostjo do 120 kilometrov na uro. Na plen plane iz zasede, z razdalje 30 metrov, in ga v 20 sekundah dohiti. Pri tem preteče razdaljo okoli 170 metrov. Z zadnjimi, močnejšimi nogami se pri teku odriva, ko hitro teče. Z repom lovi ravnotežje, ko pri veliki hitrosti spreminja smer.
Zmotno je mišljenje, da ju v živalskem vrtu ne moremo videti v vlogi sprinterjev. Da bi obiskovalcem prikazali eno največjih posebnosti teh mačk ter ustrezno skrbeli za njuno kondicijo in jima popestrili bivanje, so njuni oskrbniki v ZOO Ljubljana razvili poseben sistem za vadbo. Pri poklicu oskrbnika pride zelo prav, če so kar se da vsestranski in tudi tehnično podkovani. Tako je naš oskrbnik Matija Ramšak, ki ima veliko izkušenj tudi na področju izdelave in predelave naprav LURE za trening hrtov ter elektromotorjev za kolesa, uporabil svoje vsestransko znanje in spretnosti ter izdelal posebno inovacijo za naša geparda, ki lahko s pomočjo njegovega patenta tečeta po razgibanem terenu in po vsakič malo drugače postavljeni progi. Po tleh ograde poljubno nameščamo posebne količke, okoli katerih napeljemo vrvico, na koncu katere je za vabo privezana bombažna krpa. Vrvica je povezana s posebnim mehanizmom za hitro vlečenje vrvi. Vaba po tleh potuje s hitrostjo do 85 kilometrov na uro, geparda pa ji s sprintom sledita. Pot vrvice spreminjamo, da se ne naveličata igre, saj se hitro učita. Sprint traja od pet do sedem sekund, na koncu pa seveda dobita nagrado. Na ta način spodbujamo njune miselne sposobnosti in ju mišično krepimo ter ohranjamo v primerni telesni kondiciji. Takoj ko bo sneg skopnel, bosta spet sprintala po ogradi. Urnik je redno objavljen na naši spletni strani.
Obiskovalci ljubljanskega živalskega vrta se lahko srečajo z Svenom in Svejo zelo od blizu in ju tudi hranijo v okviru programov Oskrbnik za en dan in Srečaj svojo najljubšo žival.
***
Irena Furlan je biologinja in pedagoška vodja Živalskega vrta Ljubljana.
