Tiskane izdaje
Banane rumene ali zelene, surove, kuhane ali pečene nam prav vedno teknejo. Nekdaj hrana za sužnje so dandanes prav priljubljen sadež v vsakem domu.
Banane so doma iz Azije. So rastline tropskih gozdnih robov, svetlih gozdov severovzhodne Indije, Bangladeša, segajo do jugovzhodne Azije, Japonske in do severne Avstralije. Najraje rastejo v ravnicah džungle. Svoje domovanje pa so dobile tudi drugje po svetu v tropih in subtropih. Bananovke (Musaceae) spadajo med enokaličnice in so majhna rastlinska družina večinoma zelo velikih vednozelenih zeli.
Bananovec je večletnica in njegovo navidezno deblo je sestavljeno le iz dolgih listnih nožnic. Če je rastlina dovolj stara, tri do pet ali osem let, odvisno od pogojev, potem sredi med njimi iz tal požene še cvetno steblo z dolgim previsnim socvetjem, kjer se na zgornjem delu v obodu že pojavljajo male banane spodaj pa so še cvetovi in jajčast koničast popek. Zgornji modrikasto rdeči list popka se zaviha navzgor, odpre in pod njim je mnogo cvetov. Bolj kot gremo proti koncu socvetja manj je šopov nastajajočih banan. Spodaj na visečem socvetju so namreč moški cvetovi. Banane debelijo in zorijo torej od zgoraj navzdol. Ko bananovec dozori matična rastlina propade. Nato iz tal, iz korenike zraste nova, običajno več mladih rastlin, zato so to šopaste rastline. Gre za kloniranje matične rastline. Angleži ji rečjo kar walking plants - sprehajajoča se rastlina, ker se na nekaj let premakne iz svojega mesta.
Imajo velike gladke liste, ki se v naravi zaradi vetra in dežja pogosto razcefrajo. Naravne vrste imajo razvita semena, ki so velikosti drobnega fižola. Te, ki jih mi jemo, pa so vzgojene s križanjem in so triploidne vrste. Zaradi tega imajo le ostanke semen, ki so vidni kot drobne rjave pikice v sredici. Kulturne vrste bananovca M. paradisiaca so nastale večinoma s križanjem M. acuminata in M. balbisiana. Obe izvirat iz vlažnih tropskih območij južne Azije. Poldovi (banane) so lahko različnih velikosti (od 10 cm do 50 cm) in barv (rumeni, zeleni, rožnati, rdečkasto rjavi).
Pri nas večinoma uporabljamo plodove gojene sorte bananovca, ki ima sladek okus. A v velikem delu Azije in južne Amerike uporabljajo plodove močnatega bananovca, ki vsebujejo veliko škroba. Imajo tak okus kot krompir, jedo pa jih kuhane ali pečene in spadajo med osnovno živilo. Ne gre za drugo vrsto ampak le drugo sorto gojenega bananovca. Uporabni pa so tudi listi bananovca. Vanje zavijejo bodisi meso, riž ali polento in takšen zavitek nato kuhajo ali pečejo. Pri vrsti abesinske banane (Ensete ventricosa syn. M. ventricosa) jedo stržen in mlade poganjke. Uporabna je tudi za vlakna. Najboljše ladijske vrvi izdelujejo prav iz listnih nožnic vrste M. textilis. Le-ta spadajo med najmočnejša rastlinskima vlakna. Odporna so na vodo zato jih uporabljajo tudi za ribiške mreže. So pa tudi dober izolacijski material, celo za izolacijo električnih kablov.
Prvi šopi banan so v Anglijo prišli že leta 1633, prve rastline pa šele leta 1829, za kar ima zaslugo Wordova kletka. Dr. Nathaniel Bagshaw Ward (1791-1868) zdravnik in ljubitelj rastlin, je naredil preprosti mali rastlinjak, ki je omogočal prevoz rastlin z ladjami iz oddaljenih krajev. V malem rastlinjaku so tropske rastline lažje preživele in od takrat naprej so angleški botanični vrtovi v večjih količinah dobivali sadike tropskih rastlin. To je veljalo za eno večjih odkritij viktorijanske dobe. Prva večja ladijska pošiljka banan je v Anglijo prišla že iz drugotnih rastišč, s Kanarskih otokov in to šele leta 1882. Tukaj jih še vedno gojijo. Preko zime v pokritih zasilnih rastlinjakih, ki so videti kot naša hmeljišča prekrita s polivinilom in juto. V novi svet (Ameriko) pa so banane prinesli zaradi sužnjev. Beli zavojevalci in veleposestniki so potrebovali veliko hranljive in poceni hrane za sužnje. Banane so bile ravno pravšnje.
Največje izvoznice banan so države Južne Amerike in Karibskih otokov. Zato ni presenetljivo, da imajo na otoku Martinique celo muzej posvečen bananam. Nekateri veleposestniki - pridelovalci banan so nekoč v teh južno ameriških deželah s pridelavo zaslužili ogromno bogastvo. Zaradi bogastva in monopola se niso podrejali državnim zakonom in so bila njihova posestva kot država znotraj dražave. Takšna posestva so zato imenovali '»Banana republike«.
V EU pridelane banane predstavljajo pa kar 16 odstotkov celotne dobave EU. Pridelane so v najbolj oddaljenih regijah: Kanarski otoki, francoska čezmorska departmaja Guadalupe in Martinique, Azori in Madeira, ki se nahajajo v tropskih ali subtropskih območjih. Manj kot 2 odstotka skupne pridelave, pridelajo tudi na Cipru, v Grčiji in celinski Portugalski. V tropskih predelih je obiranje banan zelo dobro plačano delo. Marsikdo se vpraša le čemu, saj sekanje šopov banan ne zahteva toliko časa in napora? Pa vendar, v šopih banan se zelo rade skrivajo strupene kače, ki velikokrat ugriznejo katerega izmed med obiralcev. Banane pa so slastne tudi za marsikatero žival, zato pridelovalci vse šope banan obdajo s plastičnimi vrečami, da jih zaščitijo pred živalmi.
Tudi v tropskem rastlinjaku Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani se bohotijo lepi bananovci različnih vrst. Prav v tem času pa lahko obiskovalci vidijo cvet enega izmed njih in že nastajajoče banane.
***
Dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani
Mag. Blanka Ravnjak, raziskovalka, Botanični vrt Univerze v Ljubljani
