Svetovljan iz Gribelj

Za dr. Nikom Zupaničem ostaja institucionalna dediščina, brez katere si ni mogoče predstavljati etnologije na Slovenskem.

pet, 10.11.2017, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Ob rojstvu sina Nikolaja si mati Katarina in oče Miko verjetno nista predstavljala, kako daleč v svet bo ponesla življenjska pot njunega prvorojenca iz tedaj precej odmaknjene rodne Bele krajine. Ko sta ga poslala na gimnazijo v Novo mesto, sta zaradi sinove nadarjenosti že lahko predvidevala, da bo nadaljeval šolanje v enem izmed univerzitetnih mest habsburške monarhije.

In res se je odločil za Dunaj, kjer je študij prava kmalu zamenjal za geografijo, zgodovino in arheologijo. Promoviral je leta 1903 z nalogo Prihod Slovenov na Jug. Svoje znanje je želel nadgraditi še s spoznanji tedaj na Slovenskem skoraj nepoznane vede antropologije. Zato se je odpravil najprej v München in nato še v Basel. Študij mu je ves čas omogočal oče, sicer kmečkega porekla, ki pa je veljal za najbogatejšega Belokranjca.

Niko Zupanič se je že med študijem zanimal tudi za politiko. Zavzemal se je za osvoboditev Slovencev izpod avstrijskega jarma in za združitev Južnih Slovanov v skupno državo. Jugoslovansko idejo je poskušal širiti s kasneje priznanim ljubljanskim zdravnikom dr. Francem Dergancem. Leta 1901 sta na Dunaju izdala sedem številk kulturne in politične revije Jug, v kateri je mladi Zupanič objavil svoje prve prispevke.

Katarina Zupanič s sinovi, Niko sedi na njeni desni. Vir: Belokranjski muzej

Ker je Zupaniča zaradi političnih prepričanj preganjala avstrijska oblast, je našel zatočišče in prvo zaposlitev v Beogradu. Tja ga je povabil srbski geograf dr. Jovan Cvijić, s katerim sta se spoznala na Dunaju. Zupanič je najprej delal kot kustos v Narodnem, kasneje pa v etnografskem muzeju. Področja njegovega raziskovalnega zanimanja so bila poselitev Balkanskega polotoka, nastanek in razvoj posameznih slovanskih in drugih na Balkanu živečih narodov in etničnih skupin, njihov jezik, kultura in šege.

Veliko je tudi hodil po terenu vse od Bele krajine do Grčije, se srečeval z ljudmi, jih spraševal in fotografiral. Uporabljal je tudi v tistem času popularno fizično antropološko metodo merjenja glav, na podlagi katerih so se izračunavali indeksi za primerjalne analize. Te metode pa ni uporabljal dolgo, saj so se je ljudje branili, poleg tega pa so se je posluževali tudi pripadniki rasne teorije, ki so delali v korist velikonemške ideologije. Razen tega je začetek 1. svetovne vojne Zupaniča za več let potegnil v burne politične vode.

Dr. Niko Zupanič s turškimi ujetniki v Beograjski trdnjavi. Vir: Slovenski etnografski muzej

Dr. Niko Zupanič je ves čas svojega življenja uspešno združeval in prepletal svoja znanstvena dognanja s politično dejavnostjo. To lahko še zlasti trdimo za obdobje prve svetovne vojne, ko je postal pomemben član Jugoslovanskega odbora, ki so ga sestavljali slovenski in hrvaški politični emigranti iz Avstro-Ogrske, s sedežem v Parizu in v Londonu.

Da bi pridobil še več mednarodne podpore glede združitve Slovencev z Južnimi Slovani, je bil Zupanič leta 1916 poslan med Slovence, živeče v ZDA. V Clevelandu je imel znameniti govor Slovenija, vstani!, ki je bil tudi objavljen v posebni publikaciji. V tem obdobju je izšlo še nekaj drugih njegovih monografskih objav v podporo jugoslovanskemu gibanju kot na primer Ave Illyria, Le sang et la race Yugoslave in Aperçu général de la littérature yougoslave. Svoja spoznanja je podkrepil še z izdajo zemljevida, na katerem je zarisal meje, ki naj bi temeljile na čim bolj pravičnih razmejitvah med narodi. Zato ne preseneča, da je aktivno sodeloval na mirovni konferenci v Parizu kot vodja etnografske sekcije za določitev meja.

Dr. Niko Zupanič (stoji prvi na levi) kot član Jugoslovanskega odbora v Londonu. Vir: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete UL

V novonastali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je Zupanič sprejel mesto ministra v vladi Nikole Pašića, vendar je kot poklicni politik deloval le krajši čas. So pa zato njegova domoljubna prizadevanja in politične zveze v novi prestolnici obrodili ustanovitev Etnografskega muzeja v Ljubljani, saj se je zavedal, da so bili Slovenci eden redkih evropskih narodov brez svojega etnografskega hrama, ki je tudi lahko pripomogel k utrjevanju narodne identitete. Zupanič se je dokončno umaknil iz politike in iz Beograda, ko je bil leta 1923 imenovan za ravnatelja novoustanovljenega muzeja.

Ivan Vavpotič: Niko Zupanič, olje, platno, 1924. Vir: Belokranjski muzej

Etnografski muzej v Ljubljani je nastal z izločitvijo posameznih zbirk iz Narodnega muzeja, kjer je novonastala ustanova dobila tudi svoje skromne prostore. Zato je bila bolj podobna kabinetu čudes kot pravemu muzeju. Tudi kadrovsko je bil muzej precej podhranjen. Poleg ravnatelja in hišnika je imel le eno mesto kustosa, ki ga je zasedel žal prehitro preminuli umetnostni zgodovinar dr. Stanko Vurnik. Mesto restavratorja pa je zasedel Zupaničev dolgoletni sodelavec in prijatelj slikar Maksim Gaspari.

Je pa Zupanič osnoval tudi prvo slovensko etnološko revijo Etnolog, ki jo je pošiljal v zameno številnim tujim ustanovam in na ta način pridobival tujo literaturo. Tako je gradil muzejsko knjižnico, ki jo je tudi sam uporabljal, saj se je ponovno intenzivneje posvetil raziskovalnemu delu. Znova se je začel udeleževati mednarodnih konferenc širom po Evropi, vse od Soluna do Berlina ter od Sofije do Pariza. Hkrati je objavljal številne znanstvene prispevke v domačih in v tujih revijah in zbornikih.

Zupaničeva prizadevanja, da bi ustanovil katedro za etnologijo na ljubljanski Univerzi, so obrodila sadove šele leta 1940. Njegova želja, da bi postal univerzitetni profesor, pa se je uresničila še kasneje. Svoje bogato znanje je začel prenašati na prve študente etnologije na Slovenskem šele po drugi svetovni vojni, vse do leta 1957, ko se je upokojil.

Dr. Niko Zupanič zadnjič med študenti v seminarju za etnologijo na ljubljanski univerzi. Vir: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete UL

Tako kot številni svetovljani se je tudi Niko Zupanič rad vračal v rodne kraje. Sprva je hodil v Belo krajino le na obisk k sorodnikom in staršem, ki jih je zelo cenil in spoštoval. Mater Katarino je dal celo upodobiti svojemu mladostnemu prijatelju, slikarju Ivanu Vavpotiču, in ji posvetil prispevek v reviji Etnolog. Kasneje si je v Podzemlju, blizu rojstnih Gribelj, ustvaril svoj drugi dom. Bela krajina in njeni ljudje pa so ostali tudi predmet njegovega raziskovalnega zanimanja tako rekoč vse življenje. Po njegovih besedah »se je v mali Beli krajini naselil zapadni Balkan z vsemi etnološkimi posebnostmi«.

Dr. Niko Zupanič (drugi na desni) med svojimi rojaki v Novi gori nad Vinomerom jeseni 1959. Vir: Belokranjski muzej

Zupaničeva bibliografija šteje več kot 200 enot, njegov pomen za slovensko etnologijo pa lepo opišejo besede enega njegovih naslednikov na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Rajka Muršiča: »Tudi če ne bi ničesar objavil, bi za njim ostala institucionalna dediščina, brez katere si ni mogoče predstavljati etnologije oziroma kulturne etnologije na Slovenskem. Njegov znanstveni opus, ki smo ga ponovno odkrili šele v zadnjih letih, pa večinoma izkazuje samosvojega, pronicljivega in izjemno razgledanega duha, ki v podrobnostih bržkone res ni zgled klasičnega učenjaka, vendar pa bi se glede širine njegovega klasičnega znanja danes težko kdorkoli kosal z njim.«

V Slovenskem etnografskem muzeju smo konec lanskega leta postavili spominsko razstavo v čast 140. obletnice rojstva dr. Nika Zupaniča, ustanovitelja našega muzeja. Letos poleti pa smo z njo gostovali v Etnografskem muzeju v Beogradu, kjer je Niko Zupanič pred 110 leti začel svojo poklicno pot muzealca.

Spominska razstava Svetovljan iz Gribelj ob 140. obletnici rojstva dr. Nika Zupaniča v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, 2016−2017. Vir: Slovenski etnografski muzej

Gostovanje razstave Svetovljan iz Gribelj v Etnografskem muzeju v Beogradu, 2017. Vir: Etnografski muzej v Beogradu

***

Mojca Račič je bibliotekarka v Slovenskem etnografskem muzeju.

Prijavi sovražni govor